Malo o sedanjosti in malo o bodočnosti

Dragi Dušan,
 
zakaj se zdaj v tem času ves čas govori, da smo postali prijaznejši drug do drugega, da smo pozornejši drug do drugega in da ljudje večinoma razmišljajo o tem, kaj bodo povedali, koliko bodo povedali in komu? Če izhajam iz sebe, sama ne funkcioniram kaj dosti drugače. Enako vzkipljiva sem, ko to sem, in enako prijazna, ko to sem. Ne čutim in ne vidim nobene bistvene spremembe v mojem obnašanju ali obnašanju drugih ljudi okoli mene. Nič boljšega in nič slabšega ni prišlo iz ljudi, kar že tako in tako ne bi bilo v njih samih. Če je več nasilja, ga ni zato, ker so ljudje čudežno postali nasilni prav v tem času, in če je več dobrega, to ni zaradi tega, ker bi ljudje čudežno postali boljši. Gre zgolj za to, da imamo čas biti eno ali biti drugo. Enako kot imamo čas več migati, več brati, pisati ali se učiti, pa zato nihče ne reče, da smo bolj športno naravnani ali pametnejši. Nismo, zgolj čas imamo vse to početi.

Draga Ana,
 
povsem se strinjam z vami. In dodajam, da lahko pijem svoj zeleni čaj tudi na lastnem balkonu, skupaj z ženo ali s hčerko, in mi ni treba oditi na breg Ljubljanice, potem pa reči nekomu, ki pride mimo s kamero, da sem sedaj svoboden in da sem dolgo čakal na ta dan in da si ne bi nikoli dovolil, da mi vzamejo svobodo. Ljudje, ki so naravnani na svet od znotraj, iz svojega duha, namreč niso odvisni od okolja, zato ne pomislijo že prvi dan ukrepov, da izgubljajo svobodo, ker ne smejo iz svojega stanovanja, da bi bili varni pred smrtonosnim virusom. Če je svoboda samo v tem, da lahko greš, kamor hočeš, potem me to zelo skrbi.
 
Podobno se strinjam z vami, ko pravite, da imamo ljudje na voljo čas, da počnemo eno ali drugo. Lahko bi rekel, da smo svobodni in da se lahko odločamo. A naj idejo o svobodi nekoliko začinim.
 
Pravkar berem članek, ki je objavljen v današnji številki časnika The Guardian, v katerem piše, avtorja prispevka z naslovom We created the Anthropocene, and the Anthropocene is biting back sta Alastair Gee in Dani Anguiano, da očitno obstajajo zunanji dejavniki, na primer koronavirus, ki ga vsaj trenutno zelo verjetno ne znamo in ne moremo udomačiti, kot smo na primer nekoč udomačili volkove ali divje govedo, kar namiguje, da ljudje bržčas nismo svobodni, da delamo čisto vse, kar hočemo. Svoboda je dejansko v nečem drugem.
 
Tako na primer vsakdo ve, da je novi koronavirus nekako prešel na ljudi na tržnici v kitajskem Vuhanu. Kaj se je tam zgodilo?
 
Genetiki pravijo, da je virus prešel na ljudi z netopirja. Morda je najprej skočil na luskavca (Pholidota), dobro, virusi ravno ne skačejo, tako se samo reče, za katerega poznavalci pravijo, da ga ljudje na veliko premikajo po svetu in trgujejo z njim. Uradno luskavcev na seznamu divjih živali, ki jih prodajajo na tržnici v Vuhanu, sicer ni bilo, poudarjata avtorja prispevka, ki ga berem, je pa pomembno, da so se tam znašli volčji mladiči, krokodili in afriška cibetovka (Civettictis civetta).
 
Zgodbo lahko sklenemo.
 
Ko se človek, svoboden, kot pač je, loti posegov v divje okolje, seka drevesa, lovi divje živali, jih pobija za hrano in prodaja na tržnici, mora računati, da imajo divje živali svoje viruse. Prenašajo jih naokrog in morda jim ni hudega.
 
Na tržnici pa je drugače. Tam se virusi svobodno sprehajajo, še ena metafora, naokoli in skačejo z ene živali na drugo. Tudi človek je žival, zato ni nobena izjema – virus pač potrebuje gostitelje, da ga prenašajo naokoli, ker sam ne hodi, kot rečeno.
 
Virus, ki nikoli ni bil naš virus, če lahko tako rečemo, nenadoma postane naš. Imamo ga v sebi in tam bo tudi ostal. Dobro se počuti in ker je na svetu na milijarde ljudi, se mu obeta lepa prihodnost.