Mali in veliki tirani

Živijo ljudje, ki se včasih vedejo nasilno. In živijo nasilni ljudje. To so tisti ljudje, ki ne morejo vplivati nase in si ne morejo preprečiti, da bi se vedli nasilno. Nekateri nasilni ljudje so tako poškodovani, da so namenoma nasilni. Prepričani so, da delajo prav. Verjamejo, da je nasilje potrebno. Eden takih ljudi je ruski predsednik Putin. Ljudem se prikazuje kot olikan, uglajen, lepo oblečen moški. A obleka ne naredi človeka. Mož je še vedno nasilen. Nasilen je kot osebnost. Obnaša se nasilno. Je tiran oziroma diktator. To je osebnost, ki se je znašla na položaju predsednika države. Tam se ni znašla po naključju. Znašla se je, ker hoče moč, oblast. Hoče nadzor. Hoče nadzorovati druge ljudi. Nadzorovati hoče njihovo obnašanje, njihovo govorjenje, njihovo razumevanje sveta. Vsi ga morajo razumeti, kot hoče sam. V njegovi bližini je zato nevarno, če ne želiš ali nočeš biti nadzorovan. Drugače je, če si taka osebnost, da hočeš nadzor tudi sam. Resnično, živijo ljudje, ki iskreno verjamejo, da je treba druge ljudi ves čas nadzorovati in vplivati nanje, da vsi mislijo in govorijo isto. Pri tem niti ni pomembno, kaj v resnici verjamejo in mislijo, kajti pomembni so videzi.

Pomembni so videzi, da obstaja red in da je vse pod nadzorom, zato so mali tirani vsepovsod. Najdete jih v družinah, v šolah, na delovnih mestih, v politiki. Tirani so osebnosti, ki ljubijo moč ali oblast nad drugimi ljudmi. Radi imajo red in disciplino, želijo nadzorovati.
 
Moč nad drugimi ljudmi je sladka. Lahko je celo omamna. Človeka omami, da je, kakor bi bil zadet. Enako omamno je, če se te drugi ljudje bojijo. Ne upajo ti ugovarjati. Vselej se strinjajo s teboj, ker jih je strah povedati, kaj zares mislijo. Tako delovanje je razumno, kajti mali tirani so nevarni ljudje. So nasilni, in ker se pajdašijo z velikimi tirani, so še nevarnejši.
 
Mali tirani in veliki tirani enako verjamejo, da so edino oni v položaju, da odločajo, kaj je res in kaj ni, kaj se sme zgoditi in kaj se ne sme.
 
Izkušnje, ki jih krepijo vsakdanje meditativne prakse, analitične prakse in sočutne prakse, ponujajo skoraj neverjetno vzporednico, ki je izjemno preprosta, a o njej vse premalo razmišljamo.
 
Recimo, da se nekdo, ki je pod stresom, izgorel, izčrpan, končno odloči, da se loti kake od omenjenih praks. Misli si, da bo nekoliko poskrbel zase, da je že skrajni čas, saj ima vrsto telesnih simptomov, kot je povišan krvni pritisk, zato se spravi k delu.
 
Čez čas ugotovi, saj tudi razmišlja o svojem početju, da njegov izziv niti ni samo izčrpanost ali izgorelost, temveč je še nekaj drugega, o čemer prej niti ni razmišljal. Spozna namreč, da se je povsem odtujil od bližnjih, da je postal odtujen, hladen, egoističen in sebičen človek. Njegov povišan pritisk je bil le vrh ledene gore.
 
Seveda bi bilo skrajno naivno predlagati velikim in malim tiranom nekaj meditacij in poglobljenega vpogleda vase in v lastna prepričanja, a vsem drugim ljudem take prakse dnevno na vseh koncih sveta pomagajo, da postajajo vsaj nekoliko boljši ljudje.