Mali človek

Navadni, vsakdanji človek, slehernik je pogosto tiho, včasih pa je tudi proti. Na primer proti vladi, proti elitam, proti bogatim in močnim ljudem, proti ljudem iz ozadja, proti šefom in gospodarjem itd. Namesto premišljenih pozitivnih programov za boljši svet je v javnosti veliko jamranja, pritoževanja in jeze ali nezadovoljstva. Journal of Business Ethics je že davnega leta 2009 priobčil dober članek z naslovom Ordinary People can reason (podpisan je Calvin L. Troup). Opiram se nanj in razmišljam, kaj pomeni uporabljati razum leta 2020, ko je očitno, da zlasti politični voditelji pogosto poslušajo piarovce, ki jim svetujejo javno delovanje, s katerim skušajo vplivati zlasti na samodejno impulzivnost ljudi, njihove želje in predstave ali podobe sveta. Omenjeni članek je zato še pomembnejši, saj poudarja, da so ljudje zmožni misliti, uporabljati razum, kar pomeni delovati onkraj podob, želja in impulzov, onstran jamranja, pritoževanja in zlivanja gnojnice.

Danes smo natanko v položaju, ko je treba vnovič temeljito premisliti prevladujoče razmišljanje, značilno za politike, da so navadni ljudje premalo usposabljani za dovolj modro razmišljanje o javnih zadevah, češ da preprosto o njih premalo vedo.
 
Norost je, da o javnih zadevah vlečejo povsem neumne poteze tudi ljudje, ki so dobro plačani, da bi morali biti izjemno poučeni o njih, pa niso.
 
Mantra tudi pravi, da je sodobno življenje preveč kompleksno, da bi ga navadni ljudje dojeli, kar naj bi zopet pomenilo, da ne morejo pametno odločati, kako bo delovala država in kako naj se razvija občestvo.
 
V orisani perspektivi elite javnosti niti ne sprašujejo, kaj meni o bodočnosti skupnega življenja, niti ne pričakujejo, da se bodo navadni ljudje oglasili. Spoštovanja do ljudi je zato malo, pričakovanj, da bodo sodelovali pri načrtovanju prihodnosti, tudi. Kar je skupno, obče, je tako prepuščeno eliti, peščici ljudi.
 
Ti se smejijo staremu Platonovemu spoznanju, da bi se morali politiki kot dobri retoriki najprej poučiti o pravičnosti, na primer s pomočjo filozofije, nato pa uporabljati retoriko za pravično naslavljanje na duše navadnih ljudi.
 
Res je, da se smejijo, toda ta svet, ki naj bi ga vodili proti lepši prihodnosti, drvi v brezno. Množična psihologija je vse pomembnejša, politično delovanje vse vulgarnejše, posamezni politiki se obnašajo kot močne osebnosti, v resnici pa jih mika, da bi postali tirani in despoti.
 
Vse to je tudi nujno, kajti če privzamemo, da navadni ljudje niso zmožni misliti, da so preslabo informirani in da ne razumejo kompleksnosti sodobnega sveta, ni alternative.
 
Kako pa je vse skupaj videti, če privzamemo, da ljudje vendarle znajo misliti?
 
Nenadoma se zgodi obrat, o katerem je govoril že – Aristotel. Navadni ljudje začnejo presojati, kako dobri so politiki, kako pravični in izobraženi so, koliko dejansko vedo o sodobnem kompleksnem svetu, katerim moralnim in etičnim standardom sledijo, kako uspešni so pri tem.
 
Antična filozofija nam tako še vedno pove veliko o tem, kako naj bi se navadni ljudje, zmožni za razmišljanje, vedli. Ne kot množica, saj množice ne obstajajo, ker jih vedno kvečjemu skušajo ustvariti, temveč kot razumni subjekti simbolnega poslanstva, ki izhaja iz znanstvenih spoznanj, kako globoko smo zabredli.