Logika srečevanj in zaton demokracije

V izvrstni knjigi Towards a Feminist Cinematic Ethics: Claire Denis, Emmanuel Levinas and Jean-Luc Nancy, ki jo je spisala Kristin Lené Hole (2016), se srečujemo na prav poseben način, ki sicer izvira iz samega filozofskega koncepta srečevanj. Osnovna ideja knjige je zato taka, kakršna bi tudi morala biti: srečevanja so vselej tudi vdiranje. In ne obstaja nežno vdiranje. Povsem se strinjam. Srečanje namreč nekaj prekine; ni res, da zgolj povezuje, krepi in navdihuje. Prekine nekaj, na kar sem navajen, nekaj, kar imam za svoje, nekaj, kar branim pred vdiranjem, da bi bilo še naprej moje. Toda nič takega ni, da bi lahko rekel, da je zares moje. Srečevanja so zato nadvse koristna, saj razblinjajo iluzije in napačne domneve.

Ker ni ničesar, kar bi bila moja zasebna lastnina, mi ostane zgolj to, da se naučim spoštovati neponovljivost lastne eksistence in neponovljivost eksistence vsakega drugega človeka. Učenje takega spoštovanja je nujno pogojeno s srečevanji z drugostjo lastne eksistence in drugostjo drugih ljudi.
 
Spoštovanje človeške eksistence je zato nujno posejano s prekinitvami, z vdiranjem, ki ne more biti nežno, je pa etično. Sklep je na dlani: ne obstaja etično dejanje brez prekinitev in vdora. Ali kot zapiše avtorica knjige na strani 12: [etični poseg] preprečuje pomenu, da bi postal fiksen, obenem pa vztraja pri tem, kar je vselej presežek (eksces) nad vsakim poskusom, da bi ustvarili nespremenljivo, vseobsegajočo pripoved o eksistenci, svetu ali človeštvu.  
 
Etičnih dejanj tudi ne izvaja vnaprej določeni in dani človek, ampak jih izvaja subjekt (etike), ki ravno ni dan vnaprej, kar pomeni, da vedno znova ustvarja samega sebe in se preoblikuje. Etičnost zato pomeni tudi poseganje v lastno eksistenco, pomeni njeno prekinjanje in prekinjanje domnevne identitete subjekta ter preprečevanje, da bi postala fiksna, določena in zaprta sama vase kot celota. 
 
Razmišljanje, s katerim dojemamo naravo človekove identitete lahko razširimo in se lotimo narave družbene identitete oziroma identitete samega kapitalizma.
 
Brez alternative ta ne more biti demokratičen, kot sem že zapisal. Humaniziranje kapitalizma je zato zabloda brez primere, ki jo živimo vsak dan. Pravijo nam, da kapitalizem nima alternative in da bo imel zdaj zdaj človeški obraz. Norčujejo se iz nas, potem pa se opravičujejo, da niso hoteli nič slabega. A njihove namere nas ne zanimajo, saj nas zanima alternativa, da bi bil svet zares demokratičen, kajti tak bi tudi moral biti, kot vem še iz časov, ko so Stari odkrili, kaj demokracija zares pomeni.
Prav zato zavračamo nepravične izbire, ki naj bi podpirale našo svobodno voljo, v resnici pa naj bi nas dokončno zaslepile za družbene nepravičnosti. Milijarde ljudi z vsega sveta zato nimajo nobenega dobrega razloga, da jim verjamejo, da bodo izboljšale kakovost njihovih življenj. Kolektivna dejanja so sicer tvegana, toda navidezno humaniziranje kapitalizma je veliko slabša oblika življenja.
 
Kar naj bi torej postalo boljša politika, je največkrat zgolj podpiranje istega, saj boljša politika ni tudi alternativna politika, brez nje pa ni demokracije.