Logika prekinitve

V današnjem predavanju bom nadaljeval, kjer sem zadnjič končal. Na kratko lahko rečem, da sem končal z obširnim komentarjem k Aristotelovi ideji, da je duša množica avtopoetičnih dejavnosti; spregovoril sem o minimalni arhitekturi telesa in o želečem umu (orektikòs noûs). Danes nadaljujem, in sicer s skoraj intimno refleksijo mojega odnosa do Freuda, ki ni brez povezave s prav tako intimno refleksijo mojega odnosa do Nietzscheja. Znano je tudi, da je imel Freud precej posluha za Nietzscheja, a ne dovolj, kot je sam dejal. Spregovoril bom o neki potrebi, ki jo ima pacient, posameznik, preden se odloči, da se oglasi pri analitiku. Morda je pod stresom, mogoče ima kak problem, za katerega je prepričan, da ga ne more rešiti sam, obenem pa verjame, da mu tablete pri tem ne morejo pomagati. Torej se odloči za obisk pri analitiku. Za kaj se odloči?

Brez težav lahko domnevamo, da želi spremembo v svojem življenju; njegova želja je razumna. Torej želi prekiniti z nekaterimi praksami vsakdanjega življenja. O tem ne more biti nobenega dvoma.
 
Kaj prinese taka sprememba? Prav gotovo ne prinese več istega. Obstajajo nekatere dejavnosti, s katerimi pacient ne želi več nadaljevati, če hoče resno vplivati na lastno trpljenje, ki ga dejavnosti sprožajo.
 
Sprememba je torej prekinitev. Več istega navidezno prinaša spremembe, vendar le navidezno. Razliko pojasnimo, če vključimo v razmišljanje o pacientovi želji po spremembi koncept subjekta. Ne ega ali jaza, temveč subjekta. A zakaj ga potrebujemo?
 
Potrebujemo ga, da bi razumeli subjektivacijo, zmožnost človeškega bitja, da se podredi, da nekaj sprejme, da postane podložnik, da se pusti nagovoriti; to ni isto, kot če ego kopiči nasvete trenerjev in psihologov, kako se spremeniti in kako delati na sebi. S teorijo subjekta in subjektivacije lahko mislimo človeka kot simbolno bitje, kot prebivalca simbolnih svetov. Torej ga lahko mislimo kot nekoga, ki se vključi v simbolni svet in se lahko iz njega tudi izključi. Ni treba, da vztraja. Lahko vztraja, seveda, toda če je trpljenja preveč, postane absurdno, saj je povezano z zlom. Trpljenje je vselej povezano z zlom in je iz reda zla, kot bi dodal Lévinas.
 
Najpomembnejše pa je, da prekinitev z vključenostjo v simbolni svet omogoča nov pomen, nov način zaznavanja in razumevanja realnosti. Pomeni novo luč, kot bi rekel Badiou, novo luč življenja, kar pomeni, da pacient uzre lastno življenje v novi luči.
 
Pacientovo vsakdanje življenje lahko razumemo kot večno vračanje istega. Dan je dnevu enak ali podoben in v njem se nekaj vrača, ponavlja. Ponavljajo se geste, vzorci govorjenja, obnašanja, refleksi, medsebojni odnosi … Cel kup stvari se ponavlja iz dneva v dan, iz leta v leto. Freuda moramo zato brati skupaj z Nietzschejem.
 
Pacient se, nekoliko presenetljivo, že obnaša, kot bi bral Nietzscheja. Intuitivno ve, da mora s ponavljanjem prekiniti. Vsaj nekaj, kar se ponavlja, si misli, se mora končati, s tem moram prekiniti, si reče, ker ponavljanje preprosto ne vodi nikamor, trpljenje pa se zgolj kopiči.
 
Zelo pomembno je spoznanje, da ponavljanje, o katerem govorim, ne afirmira življenja, ne potrjuje življenja v njegovi odprtosti in nedoločenosti. Dogaja se prav nasprotno in vsak pacient dobro ve, kaj to pomeni. Ve, da je ujet, kot bi bil zaprt v kletki, ve, da z nečim ne more prekiniti, da nima dovolj moči ali volje. Potem se nekega dne odloči in začne verjeti, da morda analitik premore dovolj nečesa, da bi se v njegovem življenju zgodila prekinitev.
 
Od analize pričakuje prekinitev; ne pričakuje nasvetov, teh ima že dovolj, saj mu jih nenehno ponujajo, in ne delujejo. Torej hoče nekaj drugega.
 
Hoče nekaj, kar je sprva videti nemogoče oziroma ne obstaja. V vsakdanjem življenju, v katerem se dogaja ponavljanje istega, je prekinitev nemogoča, nemogoče jo je misliti, zdi se, da je absurdna in da je življenju pač usojeno, da se ponavlja.
 
Ko se pacient odloči, je nenadoma videti povsem drugače. Nemogoče postane mogoče.