Logika plenjenja in zaton razuma

Michel Foucault je dal dober podnaslov knjigi z naslovom Norost in civilizacija. Podnaslov je enako zgovoren, kot je naslov, če ni še bolj: zgodovina norosti v obdobju razuma. Njegovo razmišljanje o enem in drugem je danes še dragocenejše, kot je bilo pred desetletji, in ga nujno potrebujemo, zato je naša dolžnost, da sproti pišemo zgodovino vsakršne norosti, kajti blaznost sodobnega neoliberalnega plenjenja vsega, surovin, virov energije, človeških teles in duš, vsega živega, kar potrebuje človeštvo, da se dnevno naje in napoji, nekateri pa ob tem še bajno bogatijo, je tako obsežna, tako nenadzorovana, tako nora in tako predrzna, da ob tem povsem zbledi objektivno spoznanje, da vendarle živimo v obdobju razuma, v katerem nekateri sociologi poudarjajo pomen družbe znanja, politiki nenehno žlobudrajo o vrednotah in pogumu ljudi, ekonomisti zagovarjajo pomen znanja, norost pa se stopnjuje iz dneva v dan, medtem ko množice nemočnih posameznikov po vsem svetu napenjajo možgane in tuhtajo, kako bi vendarle uspeli slediti svojim sanjam ter ustreči pastoralnim in drugim gospodarjem, da jih ti ne bi obtožili, da so se premalo potrudili in da so v resnici zgolj nedoletni zajedavci. Obremenjeni z občutki krivde in zmedeni zaradi intuicije, ki jim pravi, da je vse skupaj vendarle blaznost, se skušajo nekako obdržati nad vodo, čeprav obenem vsaj nezavedno dobro vedo, da rešitve ni na vidiku in da je tam veliko resnih indicev, da je konec blizu. Razum se je kljub zagovarjanju na žalost že zdavnaj pokoril in umaknil, zato smo vse bolj priča norosti, ki jo zagovarja ena elita v imenu razuma, druga elita pa kar v imenu Boga. Česa podobnega svet morda še ni doživel.

Veliki humanistični ideali, načelo enakosti in vizija pravične družbe brez revščine, bajno bogatih elit, hierarhij in izkoriščanja, vendarle ne izginjajo, ker je tamle zunaj še nekaj zanesenjakov, ki hočejo in zmorejo boj zanje, vendar jih je kljub temu težko izslediti v morju žargona, nesmiselnih stavkov, divje propagande, besnega priganjanja k depresivnemu potrošništvu in pozivov, naj storimo vse, kar je v naši moči, da bo neoliberalna megamašina še naprej delovala kot dobro naoljen stroj, zlasti pa naj se zabavamo.
 
Ideali so mogoči le, če obstaja resnica, saj so sicer zgolj puhlice, zato je dobro pogledati, kaj so naši učitelji že spoznali, da nam ni treba vsega raziskovanja začeli še enkrat z ničle.
 
Foucault je tako že zdavnaj zarezal v občestvo ljudi, ki so zmožni za razmišljanje, s spoznanjem, da vednost ni nekaj, kar ljudje kopičimo ali shranjujemo, na primer na nosilcih, ampak je nekaj, kar ustvarjamo za – rezanje. To ni nič drugega kot dobrodošla meja, ob kateri se končno zavemo, da smo ves čas tipali v napačni smeri.
 
Neoliberalno šolanje mladih ljudi je kajpak vse dlje od oblikovanja pogojev, pod katerimi bi se učeči se osebki soočili s tem spoznanjem. Sem in tja se sicer zgodi, da vednost zareže v polje vraževerja, ideologij in žargonskih mnenj, toda to se zgodi odločno preredko in s premajhno silo, da bi bil sploh kdo pozoren na dogodek.
 
Rez vseeno potrebujemo bolj kakor prej, prav tako pa potrebujemo tudi nove oblike skupnega življenja in delovanja. Vnovično prestrukturiranje naših življenj je nujnost, enako lahko rečem za odpiranje dinamike življenja, ki jo je neoliberalna megamašina že skoraj povsem vključila v svoje delovanje.
 
Brez vpeljevanja novega smo izgubljeni. Potem bo spomin na boje za humanistične ideale le še – spomin, dober eksponat v kakem arhivu ali muzeju.