Logika Marxovega Kapitala

Obstaja logika Marxovega Kapitala. Kdor ne bere te knjige, ne more razumeti njene logike, kar je bržčas očitno. Potem ni daleč do zmotnega in na žalost prevladujočega prepričanja, da kapitalizem ni mašinerija, zmožna za neskončno širjenje sebe – ključno je spoznanje, da so ljudje pri njenem širjenju drugotnega pomena, zato so za profiti ali dobički, ne pa pred njimi. A tako kot Jezus ni ustvaril krščanske religije, tudi Marx ni ustvaril marksizma. Kdor je proti marksizmu, zato morda nima pojma, o čem je pisal in razmišljal Marx; kdor hodi v cerkev, morda ne bere besedil, v katerih je zapisano, kaj je domnevno rekel Jezus, zato ne more razumeti njegovega simbolnega poslanstva. Razlika je pomembna. Marx zapiše, kar zapiše, potem ko prebere morje knjig drugih avtorjev, ki jih zna dobro dekodirati. In Jezus enako dobro ve, kaj je pisano, nato pa večkrat reče kaj takega, kar je ravno nasprotno od tega. Obenem se požvižga na oblastnike, ko mu rečejo, da so njegove besede v navskrižju s starimi besedili, s tem, kar je pisano.  

Veliko časa je že minilo od začetnega vpogleda v logiko in naravo, smisel in funkcije pripovedovanja zgodb. V grobem lahko rečemo, da se človeška bitja lotevamo realnosti, da bi jo razumeli, na dva načina. Prvi je zavezan logiki in matematiki. Slednja je očitno najboljši način za razumevanje resnice; številni avtorji so še danes osupli, da matematika tako natančno opisuje realnost. Ni pa to vse, kajti obstaja realnost, ki nima z matematiko nobene resne zveze. Drugi način, kako skušamo ljudje razumeti realnost, ni zavezan matematiki, temveč je zavezan ustvarjanju pomena in smisla. Pomemben je zlasti zato, ker dajemo z njim izkušnjam smisel in pomen; matematika ne ustvarja smisla in pomena.
 
Umberto Eco je tako že pred letom 1980 poudaril, kako zelo pomembno je pripovedovanje zgodb za to, kar imenujemo socialna kognicija. Freud bi se podpisal pod njegovo trditev, saj je dobro vedel, da ljudje razlagamo vedenje drug drugega tako, da ga vpenjamo v pripovedi, zgodbe. Psihoanalitični proces zato ni nič drugega kot povabilo pacienta k pripovedovanju zgodb; matematika tako ne more ne ovreči ne potrditi psihoanalize, zato imajo s psihoanalizo težave vsi, ki menijo, da bi morala biti kot znanost, kar tudi je, preverljiva na enak način kot fizika.
 
Ko v teh dneh na vseh koncih in krajih usposabljajo ljudi za različne kompetence, socialne, čustvene, odnosne, kognitivne in nekognitivne, je več kot le zanimivost preprosto dejstvo, da je tamle zunaj kaj malo usposabljanja za kompetence v strogem pomenu besede, ki ga izpostavljam zaradi dejstva, da smo ljudje najprej simbolna, duhovna in družbena bitja.   
Kompetenca je izraz za to, da človek nekaj zmore. Da bi nekaj naredil, mora vedeti, kaj narediti, kdaj narediti in kako narediti. V vsaki pravljici, v vsakem mitu se mora zato glavni junak v natančno določenem trenutku znati pravilno odločiti in narediti, kar je treba. Imeti mora dovolj poguma, znanja in biti mora kompetenten.
 
Če se ustrezno odloči, če je torej kompetenten, reši problem, nalogo, naredi, kar se od njega pričakuje; junak ima pred seboj vselej tudi simbolno poslanstvo, ne le empirične naloge. Na koncu zato sledi nagrada, družbeno pripoznanje – junak dobi na primer pol kraljestva in prelepo kraljevo hčer za ženo.
 
Osnovna, temeljna struktura pripovedovanja zgodb je tako zelo preprosta in vsakdo jo lahko razume. Razumejo jo celo že čisto majhni otroci, ki zelo radi poslušajo pripovedovanje zgodb.
 
Živimo v času, o katerem bodo zanamci pripovedovali zgodbe svojim otrokom; to bodo zgodbe o nas in našem delovanju. V njih bo nastopal junak, ki se je ustrezno lotil problema podnebnih sprememb, našel rešitev in bil zanjo primerno nagrajen.
 
Že majhni otroci, stari manj kot eno leto, so se zmožni učiti in naučiti, da je svet poln predmetov in objektov, ki nekaj pomenijo, zmožen se je naučiti, čemu služijo, za kaj in za koga so, obenem pa se je zmožen naučiti še nečesa.
 
Majhni otroci usvojijo idejo, spoznanje, da je vrednosti predmetov in objektov mogoče spreminjati, preoblikovati, da je mogoče z njimi manipulirati. Po domače: spoznavajo, da je v življenju veliko poti in načinov, kako kaj narediti ali doseči, in ne ena sama.
 
Sedaj pa pomislite na žalostno razmerje med sijočo, barvito bistrostjo otrok in sivo povprečnostjo odraslih ljudi, od katerih številni verjamejo, da se poti skozi življenje delijo na normalne, to so poti, po katerih hodijo sami, in nenormalne, poti, po katerih hodijo drugi ljudje, ki jih ne marajo.  
 
V orisani perspektivi zato trmasto vztrajajo, da je kapitalizem najboljši način skupnega življenja ljudi, kar pomeni, da razumejo manj kot majhni otroci.