Logika kastracije

Kastracija, ko nekomu strejo jajca, kot se je izrazil oni minister, je kajpak izraz za nekaj čisto drugega. Če nismo vulgarni, razumemo kastracijo, kot jo je opisal Freud: kastracija pomeni simbolno amputacijo. Torej se ne zgodi zares, v empiriji. Zgodi se kot simbolno dejanje, ki človeškemu bitju odvzame nekaj zelo pomembnega. Odvzame mu nekaj imaginarnega; človek je zmožen za imaginarno. Natančneje: odtrga ga od nečesa imaginarnega. Prepreči torej določen odnos. To se mora zgoditi, kajti tak imaginarni odnos je nemogoč, je odnos do nečesa nemogočega. Človek, ki ni kastriran, lahko kljub temu vztraja v takem nemogočem odnosu, kar pomeni, da želi nemogoče, pri tem pa lahko postane destruktiven. In ali ni kapitalizem ena sama velika pripoved o imaginarnem poganjanju nekam onkraj, k nekakšnemu uspehu, ki da čaka na koncu poti – bodisi posameznika bodisi celotno človeštvo?    

Zaključujem delo na projektu, ki ga vodim zadnjih pet let, denarno pa ga omogočata Republika Slovenija in Evropski socialni sklad. To je projekt, v katerem smo dodobra analizirali družbene razmere na področju življenja oseb s posebnimi potrebami, zlasti mladih. Spoznanj o naravi družbene pravičnosti, egalitarnosti in demokracije v Sloveniji je veliko, zato jih zaradi prostorske omejenosti navajam le nekaj.
 
Ekonomistično razmišljanje človeka, ki ga imenujejo homo economicus, je še vedno pogosto. Zdi se, da je tudi zelo razumno: človek skuša delovati na podlagi mejnih koristi, prizadeva si, da bi ga vodila osebna korist, skuša doseči maksimalno zadovoljitev. Kaj je narobe v takem razmišljanju? Vse.
 
Najprej je narobe to, da delovanje na podlagi mejnih koristi zelo hitro trči ob moralne in etične norme, ki jih človek morda skuša zavrniti, vendar pri tem ne more biti zelo uspešen. Narobe je tudi, če mislimo, da je človek evolucijsko narejen za kopičenje osebnih koristi. Zopet so na delu etične norme, ki mu jasno sporočajo, da ni sam na svetu in da mora paziti tudi na druge ljudi. In maksimalna zadovoljitev. Le kaj je to? Neskončni orgazem ali kaj?
 
Iz zapisanega jasno sledi spoznanje, da koncept enakosti ljudi ni nikoli bolj problematičen kot takrat, ko ga soočimo s konceptom družbene pravičnosti. Vsak človek je družbeno bitje, zato ni nihče izvzet. Družbena pravičnost je že v štartu onkraj vsakega maksimiranja koristi zase.
 
Res je, zdi se, da je neenakost pravična, vendar je treba povedati celotno zgodbo. Res je pravična, vendar ne za vse ljudi.
Zapisano je uvod v neko drugo zgodbo, ki nastaja v kliniki. Pacient namreč pride k analitiku, ker trpi. Njegovo idiosinkratično trpljenje pa ni zgolj njegova posebnost, njegova nevrotična nenormalnost, kot bi jo kdo poimenoval, temveč je še nekaj drugega, je nekaj izjemno dragocenega. Je namreč vzvod za razumevanje univerzalnih zakonitosti človekovega (duševnega) življenja. Na kaj mislim?
 
Mislim na odnos med pacientom in analitikom. To ni vsakdanji odnos, kakršnega pozna vsak človek, ker pač po nujnosti vstopa v medsebojne odnose. Je poseben odnos oziroma je diskurz, kot ga je imenoval Lacan.
 
V diskurzu pride na dan resnica ne le odnosa med pacientom in analitikom, temveč resnica vsakega možnega medsebojnega odnosa – to je univerzalno. Univerzalne so notranje nekonsistentnosti vsake mogoče človeške eksistence in identitete. Teh ni mogoče odpraviti.
 
Ni mogoča višja vseobsegajoča sinteza, ni možna harmonična razrešitev notranje razcepljenosti. Pacient se zave, da je to res, spozna, da je živel v imaginarnih iluzijah, da je tako spoznanje vendarle mogoče, da so na primer normalni ljudje to že dosegli.
 
V resnici niso dosegli, kajti normalnost je mogoča le, če se zgodi kastracija, če človek spozna, da se mora nečemu nemogočemu odpovedati.
 
Trenutno je celotno človeštvo pred istim vprašanjem: Sprejmete kastracijo, ki se je vselej že zgodila, ker je simbolna, ali pač ne?
 
Ko reče Greta Thunberg te dni na festivalu v Glasgowu, da podnebne krize ne moremo rešiti z metodami, ki so jo povzročile, govori natanko o zapisanem. Družbeno življenje bi morali spremeniti v temelju, še dodaja. Simbolna kastracija je prva poteza, je nujni pogoj za kaj takega.