Logika Kapitala in ukradena prihodnost

Navdušenje nad mladimi, ki množično odločno terjajo od starejših hitre ukrepe, s katerimi bi zaustavili podnebne spremembe in obrnili katastrofalne krivulje, ki jih ponazarjajo, navzdol, potegne za seboj resen razmislek, ki je veliko več kot zgolj kritična telovadba, namenjena razvijanju možganov in tvorjenju novih sinaps. Potrebujemo še nekaj drugega. Nekaj, kar sijajno ponazarja razlika med naravo in kulturo. Narava opremlja ljudi z možgani, z nevroni, glialnimi celicami, s sinapsami in z vsem drugim, toda šele kultura, vzgoja in izobraževanje spreminjajo možgane v um (mind). Če je treba kaj trenirati, je treba trenirati um, ne zgolj možganov.

Družbene spremembe, kajti natanko nanje mislim, sicer bo kapitalizem sam poskrbel za še več kapitalizma, s tem pa tudi za nove načine izkoriščanja energije, ki bodo naddoločeni z logiko profitabilnosti ali dobičkonosnosti, so nujno ujete v boje oziroma v logiko bojev, razrednih, civilnodružbenih in drugih. Samo od sebe se namreč ne bo nič zgodilo, miroljubna pogajanja s kapitalizmom v smislu dialogov in medsebojnega popuščanja pa so mogoča le, če slednji ohrani vse značilnosti lastnega delovanja: proizvodnja dobrin za dobičke; tekmovalnost privatnih lastnikov kapitala; izkoriščanje naravnih virov energije ne glede na posledice. Njegovo visočanstvo Kapital se namreč ne meni za posledice, dokler pritekajo cekini. Zanje se zmeni šele, ko se mu to splača.
 
Radikalno ali korenito vprašanje je zato tole: Ali se trenutno Kapitalu res splača vplivati na podnebne spremembe, da se ne bomo živi scvrli? Ne gre torej samo za moralno in etično delovanje, ne gre za mladino, ki potrebuje prihodnost, v igri je zlasti in predvsem logika dobičkonosnosti. Če se Kapitalu nekaj ne splača, ni sile na tem svetu, ki bi ga k temu prisilila. Ali pač je?
 
Michael Roberts piše v zadnjem blogu (22. marec 2019), da svetovna gospodarstva ne delujejo tako dobro, kot nam dnevno sporočajo mediji, ki so navdušeni nad gospodarsko rastjo, padanjem nezaposlenosti in z vsem drugim, kar domnevno raste.
 
Roberts govori o dolgi depresiji, ki je zares dolga, zato ni videti, da se bo kaj kmalu končala. Nasprotno. V zadnjih desetih letih se je spremenila celo v fantazijski svet, v katerem pa se danes zlasti mladi obračajo na starce in jim sporočajo, da imajo dovolj takega fantazijskega sveta in da hočejo lastno bodočnost onkraj kapitalizma. In kakšen natančno je ta fantazijski svet?
 
Svet fantazij je najprej svet, v katerem nenehno narašča vrednost finančnega premoženja. Narašča zaradi spretnosti teh, ki znajo z njim upravljati. Po domače: kdor ima veliko denarja in spretnega upravljavca z njim, ga ima iz dneva v dan še več. To pa je šele začetek življenja v fantazijskem svetu. V njem se namreč dogaja tudi tole.
 
Stopnja vlaganja kapitala je nizka, nizka pa je tudi stopnja njegove produktivnosti. To ne pomeni, da enega in drugega ni, pomeni pa, da je dobičkonosnost nizka in da lastniki premoženja tega raje vlagajo tja, kjer lahko hitreje več zaslužijo, kar pa ni ravno produktivno, če imamo v mislih blago oziroma dobrine za zadovoljevanje potreb ljudi. V kapitalizmu je na prvem mestu profitabilnost, tega nikakor ne smemo pozabiti.
 
V svetu fantazij se najde marsikaj tudi za navadne ljudi. Ti lahko na primer tekajo za svojimi sanjami. Tako tekanje se povsem prilega fantazijskemu svetu in logiki njegovega delovanja. Nekateri ljudje tako uresničujejo svoje sanje, večina pa zgolj teka za njimi. Vsakdo lahko dela in tudi zares dobi službo, le da je vse več služb za skrajšan delovni čas, vse več je začasnih služb in vse več je ne ravno pretirano dobičkonosnega samozaposlovanja.
 
Ali kot sklene Roberts: [v fantazijskem svetu] ni problem dobiti dela, problem je zaslužiti dovolj za spodobno življenje.