Logika dobrodošlice

Ogledal sem si risani film Balerina (Leap!, 2016). Navdušil me je s prikazom nekaterih gest, ki jih zmorejo protagonisti, zato jih v nadaljevanju komentiram, saj so pomembne za vsakega človeka, kolikor je socialno oziroma družbeno bitje.

Prva gesta je tista, s katero upravnik sirotišnice preseneti deklico Félicie, ki želi pobegniti v širni svet in postati balerina. Namesto da jo kaznuje, ker želi pobegniti, ji pomaga pobegniti. Z motorjem jo sredi noči odpelje novemu življenju naproti.
 
To je zares velika gesta. Pomeni izrekanje dobrodošlice novemu življenju, v katerem sirota dejansko postane balerina, vrhunska plesalka, ki že od nekdaj čuti, da želi plesati, da je ples sestavni del njenega življenja.
 
Kaj natančno pomeni orisana gesta?
 
Orisana gesta pomeni, da v odpiranju do Drugega človek doživi, kot bi se vračal domov, kot bi šele zares začutil, kaj je pravi dom. Pravi dom namreč ni zaprt prostor, niso štiri stene, kjer se človek počuti varnega in zavarovanega pred zunanjim svetom, temveč je neskončna poljana, na kateri je šele odpiranje odpiranju gesta, ki zagotavlja mir, varnost in zaščitenost, čeprav je človek, paradoksno, povsem izpostavljen.
 
Toda izpostavljen je predvsem Drugemu, ki je kot logos diskretno navzoč in človeka nikoli ne ogroža. Tudi v tem je nekaj paradoksnega: Drugi terja od človeka etičnost in odpiranje, zato se mora odrekati svojim iluzijam, prav to pa ga osvobaja, ne ogroža.
 
Ogrožajo ga vedno lahko le drugi ljudje. Veliki Drugi je abstraktno polje in ne more ogrožati. Izgubljanje iluzij zato ni ogrožajoče, medtem ko je vedenje drugih ljudi lahko nevarno in lahko predstavlja grožnjo naši identiteti, za katero smo prepričani, da cveti le, če je svobodna in je nihče ne ogroža.
 
Toda ljudje navadno narobe razumejo svobodo. Verjamejo, da je v ohranjanju iluzij, zaradi katerih lahko delajo to in ono, zato se čutijo ogrožene, ko so prav te iluzije izpostavljanje preverjanju in bi lahko izginile. Človek jih hoče ohraniti in če jih izgubi, jih hoče nazaj.
 
Čisto nekaj drugega je izrekanje dobrodošlice Drugemu, ki ipso facto pomeni odrekanje iluzijam, s tem pa tudi sestavnim delom naše identitete. Jaz se ne more sam od sebe odreči iluzijam, saj jih hoče prav varovati pred drugimi, to lahko stori le v odnosu do Drugega, in sicer na poseben način.
 
Odrekanje se zgodi kot dogodek, kot prekinitev, kot rez z obstoječim. Takega dogodka ne more ustvariti jaz in nima nobene zveze s svobodno voljo.
 
Pravzaprav jo ima, le da je povezava drugačna, kot si navadno predstavljamo, ko mislimo, da imamo voljo, s katero nekaj naredimo. V resnici je precej drugače.
 
Človek lahko dela. Na voljo ima energijo. Dogodek, ki prekine z obstoječim redom stvari, se ne zgodi zaradi volje posameznika, jo pa potrebuje, da se odzove nanj. Dogodek se lahko zgodi le zaradi odprtosti do Drugega in v odprtosti do njega. In odprtost ni nič drugega kot učinek odlaganja želje, da bi se človek sklenil, zaprl vase in tako določil lastno identiteto.
 
Odprtost je vztrajanje v odprtosti, je vztrajanje v odlaganju možnosti, da se identiteta sklene in zapre vase. Natanko zato je tako vztrajanje etično, saj ima zaradi njega posameznik vselej možnost, da vztraja še naprej ali pa preneha vztrajati.
 
V resnici ni čisto tako, kajti vztrajanje zajema tudi izkušnjo, da ni vseeno, ali vztrajam ali ne, izkušnjo, da je prednost na strani vztrajanja. Etičnost je mogoča prav zaradi take možnosti, kajti če bi bilo vseeno, ali vztrajam ali ne, bi bilo tudi vseeno, ali nekoga ubijem ali ne.