Logični revolt in kognitivna kreativnost

V sredo imam torej predavanje z naslovom Teorija kognitivne kreativnosti. Razmišljanje o stresu, travmi in posttravmatski rasti zajema tudi kognitivno kreativnost. Na prvi pogled sicer ni videti, zakaj bi bilo to nujno, toda skušal bom pokazati, da je osebnostna rast človeškega bitja zavezana tako kognitivni kreativnosti, ki je tudi kreativnost telesa, kot želji in težnji po sreči.

Zadovoljstvo je le bleda senca sreče; sreča ni isto kot zadovoljstvo. Pravzaprav sploh ni povezana z zadovoljstvom. V samem jedru je povezana z logičnim uporom ali revoltom in je drža. Sreča je učinek, rezultat človekove drže, vztrajanja v odnosu do (družbene) nepravičnosti, medtem ko je zadovoljen človek lahko tudi povsem sebično in egocentrično brezbrižen do obče nepravičnosti v svetu, v katerem je prepričan, da mu je dobro. Taka je osnovna ideja.
 
Vztrajanje ustvarja gibanje. In to gibanje ni tako, kot si ga navadno predstavljamo, ko skušamo slediti nasvetom strokovnjakov ali ko skušamo narediti tistih dvanajst korakov, lahko so tudi trije, do sreče, ki jih opisujejo in vedno znova predlagajo ljudem kot zagotovilo, za katerega nikoli ne pozabijo podčrtati, da se ga morajo držati dlje časa.
 
Gibanje, o katerem govorim, je vselej tudi stava, je tveganje, medtem ko zadovoljstvo ni. Angažma, brez njega ni gibanja, je najprej angažma misli. In v njem je naključje neizbrisno, kot bi dodal Alain Badiou, zato je tveganje nujno. Brez tveganja ni sreče.
 
V resnici pa živimo v svetu, v katerem smo do vratu potopljeni v ideološko polje z znanimi razsežnostmi. Seveda nam skušajo najprej povedati, da ideologije sploh ni več ali pa beseda ideologija nič ne pomeni.
 
Prva in temeljna razsežnost sodobne ideologije je, da živimo v svobodnem svetu. To takoj pomeni, da se mu ne upiramo, da zoper njega ne protestiramo, kajti povsem nerazumno bi bilo protestirati proti življenju v svobodnem svetu. Noben razumen človek se v svobodnem svetu ne upira življenju v njem, saj je svoboden. Nekateri sem in tja kljub temu protestirajo, češ da niso dovolj svobodni, vendar so to le redki čudaki, posamična gnila jabolka, ekstremisti.
 
V svobodnem svetu je človek svoboden tako rekoč po definiciji, to pa zlasti pomeni, da je njegova želja vselej že zadovoljena, kajti ljudje svobodno ustvarjajo, kar želijo ustvarjati. Ostane le kopičenje istega, kajti želja se spreminja in ljudje želijo vedno nove in nove izdelke. In jih kajpak tudi dobijo, saj je kapitalistična proizvodnja dobrin tu natanko zaradi zadovoljevanja človekovih želja in človekovega zadovoljstva. Še en razlog, da človek ne protestira.
 
Logično je nemogoče in nesmiselno v svobodnem svetu, v katerem nastajajo nove in nove dobrine za zadovoljevanje človekovih želja – želeti boljši svet. Ta je obljubljen in skoraj zagotovljen, le potrpežljivi moramo biti; iz dneva v dan je boljši.
 
Drugič. Živimo v svetu, v katerem imajo pomembno vlogo spektakli brez spomina. V spektakelskem svetu je mogoče misliti in delovati po načelu neskončne, brezmejne razpršenosti. Ni potrebno navezovanje, ni potrebna konsistentnost. Vse je mogoče začeti kadarkoli na novo, kot da pred začetkom ne obstaja nič in kot da ni pomembno, tudi če obstaja. O tem preprosto ni treba misliti.
 
Tretjič. Svet, v katere živimo, ne prenese univerzalnosti, saj terja neskončno veliko partikularnosti po načelu vsakdo lahko sledi svojim sanjam, vsakdo naj zadovoljuje svoje želje, potrebe in interese.
 
Nazadnje ne smemo pozabiti, da je v takem svetu sveta dolžnost vsakogar, da nenehno preračunava, kaj se mu bolj splača, zlasti pa mora paziti, da je njegovo delovanje čim varnejše, čim bolj zagotovljeno, da je uspeh čim bolj realističen.
 
Zadnje znanstvene študije pa kažejo, da so ljudje, ki vztrajno tekajo za svojimi sanjami in iščejo srečo – bolj osamljeni. Tako so osredotočeni na lastno blagostanje in njegovo povečevanje, da pozabljajo na ljudi okoli sebe.