Ljudje si vse več dovolijo

Politike je treba zaščititi pred državljani, ki bi se utegnili vesti do njih nespoštljivo, grobo, žaljivo, napadalno in podobno, pravijo. Taka zaščita je kajpak razumna in smiselna. Vselej bo verjetno kak državljan ali kaka državljanka, ki se utegne vesti na predstavljeni način, kajti ni vselej res, da imajo ljudje sebe tako dobro pod nadzorom, da se kaj takega ne bi dogajalo. Nekateri politiki celo trdijo, da si ljudje dovolijo vedno več, kar naj bi pomenilo, da bi lahko bilo takih ljudi vse več, to pa kliče po dodatni zaščiti politikov in kaznovanju državljanov in državljank, ki se nimajo dovolj pod nadzorom.

Gotovo pa je na mestu analiza, ki  naj pokaže, ali je to, da si namreč ljudje dovolijo vs eveč, sploh res, kajti spontani občutki in anakdotski primeri ne zadoščajo za vpogled v resnico družbenega dogajanja. In morda velja kar takoj primakniti lonček in poudariti pomen znanstvenih raziskav, ki dokazujejo tole: Umazani zrak je veliko večji morilec od kajenja, prometnih nesreč ali okužb z virusom HIV/aidsa, pri čemer je glavni vzrok kurjenje premoga. Tak je naslov prispevka v nedavni številki časnika The Guardian, pod njim je podpisan Damian Carrington. Posledice so dokazljive in zelo očitne.

Več kot milijarda ljudi po vsem svetu umira do šest let prezgodaj, ker so prisiljeni vdihavati strupeni zrak. Morda na prvi pogled ni nobene povezave med tem dejstvom in anekdotskim ugotavljanjem, da si ljudje dovolijo vse več, toda tako je le na prvi pogled. Poglejmo.

Onesnaževanje zraka je največja zunanja grožnja zdravju ljudi na planetu in to ni splošno priznano ali pa s ene priznava s silo in z močjo, ki bi jo lahko pričakovali, je dejal profesor Michael Greenstone z Univerze v Chicagu (prav tam). Kaj to pomeni?

Najprej pomeni, da si vlade oziroma politiki v številnih državah sveta ne prizadevajo dovolj, da bi storili, kar je treba storiti za zmanjšanje omenjene grožnje. V nekem smislu si torej dovolijo preveč, ker so premalo zavzeti. Naj nadaljujem.

Najbolj presenetljivo je, da obstajajo velike države, v katerih kombinacija vlad ein [družbenih] norm dejansko odloča, da ljudje resnično živijo dramatično krajša in bolj bolna življenja (prav tam).

Sedaj imao že dobro izhodišče za razmišljanje o naslovu tega prispevka. Si ljudje res vse več dovolijo ali pa s eje tako spremenil duh sveta, kot ga imenuje Hegel, da so standardi moralnega, etičnega in razumnega vse nižji in nižji?

Na tako vprašanje je zelo težko odgovoriti, je pa mogoče odkriti veliko drobcev iz vsakdanjega življenja, ki dokazujejo, kdo in v kateri konkretni situaciji si dovoli preveč, prav tako pa je mogoče pokazati, kdaj in zakaj ljudje ne vzamejo kake zadeve v svoje roke, ko postane očitno, da so politiki in drugi upravljavci družbenega življenja nesposobni, brezbrižni ali pa celo psihopatski.

Na primer. Ameriški predsednik Joe Biden je prješnji mesec kontroverzno pozval OPEC, naj še poveča proizvodnjo nafte, da prepreči zvišanje njene cene in pomaga pri oživitvi ameriškega gospodarstva. Njegov poziv je bil zavrnjen  (Fiona Harvey, Opec member urges oil producers to focus more on renewable energy, The Guardian, 1. september 2021).

Kdo si torej dovoli preveč in zakaj? Zakj bi ljudje, ki črpajo nafto in z njo služijo težke milijarde, prenehali s črpanjem v svetu, v katerem so dobički pomembnejši od ljudi?

Ali kot piše Fiona Harvey (prav tam): Večina (članic OPEC, op. cit.) je bila [doslej] sovražna do pozivov k ukrepanju glede podnebnih sprememb, nekateri so zavračali podnebne znanosti, zlasti Savdska Arabija pa je pogosto ovirala pogajanja z ZN o globalnih podnebnih ukrepih.