Ljudje predmeti in mističnost denarja

Ali se lahko človeško bitje obnaša do drugega človeškega bitja, kot da je slednji objekt, predmet, stvar? Lahko. Tej stvari, temu predmetu lahko pripiše tudi ceno, kot bi pritisnil v trgovini nalepko s ceno na predmet. Zato ljudje velikokrat rečejo, ne brez posebne brezbrižnosti, da ima vsak človek ceno. Da ima torej nalepko, na kateri je cena tudi zapisana. No, jaz nimam nalepke s ceno, nimam cene. Moja vrednost je neskončna in je ne more izraziti nobena številka. Prav zato ne sodim v kapitalizem, ki je obseden s številkami, s cenami in z prodajanjem, z mistično naravo denarja in predmetov. Kar ima ceno, je namreč mogoče zamenjati, prodati. Za denar. Ali za drug predmet s ceno. Ljudi tako lahko tudi zamenjujejo. Potem rečejo, da je vsakdo nadomestljiv. Pač najdeš človeka z nalepko, na kateri je še višja cena – ali pa nižja, če ga hočeš izkoriščati. Preprosto kot pasulj.

Realnost, v kateri živimo, se nam lahko prikazuje kot vesolje, v katerem ima vse ceno, je vsak predmet mogoče kupiti ali zamenjati za drugega. To je vesolje, v katerem vlada določen red, saj so stvari ali predmeti organizirani, postavljeni v vrste, tvorijo urejene množice. Tako živi množica predmetov, pardon, ljudi, ki tvorijo elito. Ta ima najvišjo ceno, o čemer spregovorim na koncu tega zapisa. Živijo pa tudi marginalne množice predmetov ljudi brez cene; to so pogrešljivi predmeti, odvečni, nekoristni predmeti.
 
V filmu, ki sem ga začel gledati na prijazno povabilo neke gospe, naslov filma je Werk ohne Autor (Florian Henckel von Donnersmarck, 2018), vidimo prizor, ko nekoristne ženske sterilizirajo, zaplinijo in na koncu zakurijo kot drva. Vse to se zgodi, ko nemški zdravnik s prislovično nemško natančnostjo in redoljubnostjo na enem samem listu papirja v ustreznem okencu z rdečim pisalom nariše +.
 
Realnost je torej mogoče organizirati tako, da tvorijo v njej ljudje predmeti urejene množice, s katerimi upravljajo kot s kapitalom. To namreč je kapital. Biti mora urejen, pregledan, pregleden, ima ceno, določijo pa tudi menjalna razmerja. Na prostem trgu, kajpada.
 
Na prostem trgu poteka proces, ki pomaga določati ceno predmetom, stvarem, blagu. Tam postajajo tudi ljudje stvari, predmeti in blago. Svet se počasi spreminja v veliko prizorišče predmetov, stvari in njihovih opredmetenih odnosov ali še bolje: relacij.
 
Marx je bil prvi v vrsti avtorjev, ki je prepričljivo dokazal, kako poteka odtujevanje ljudi in tega, kar imajo med seboj. Najprej so odnosi med ljudmi, pravi Marx, šele potem so odnosi med ljudmi stvarmi. Ljudi in odnose med njimi je treba nekako spremeniti v predmete, sicer kapitalizem ne deluje. 
 
Od takih procesov imajo nekateri pripadniki elite čudežne koristi. Današnji The Guardian poroča, da je premoženje nekaterih milijarderjev med pandemijo, zadnjega pol leta torej, naraslo v povprečju za tretjino. Medtem ko je nekaj deset milijonov delavcev po vsem svetu izgubilo delo, je samo bogastvo ameriških milijarderjev (vseh skupaj je 643) naraslo za nepredstavljivih 845 milijard dolarjev. Danes imajo v lasti 3800 milijard dolarjev, medtem ko je v istem času umrlo nekaj manj kot dvesto tisoč Američanov in Američank zaradi koronavirusa, v katerega ne verjamejo niti nekateri zdravniki, kot smo lahko izvedeli te dni iz posnetkov, ki krožijo po spletu.
 
Arctic News pa pred dvema dnevoma zapiše: Many people could face unbearable temperatures soon. Marsikdo bi se torej lahko že kmalu soočil z neznosnimi temperaturami.