Ljudje, ki si zaslužijo kazen

Iz klinike vemo, da so nekateri ljudje prepričani, da si zaslužijo kazen, da so torej slabi, da so naredili nekaj slabega, da morajo tiho trpeti in prenašati trpljenje. Sliši se nenavadno, vendar znamo pojasniti, zakaj je tako. Navsezadnje v vsakdanjem življenju mimogrede slišite starše reči, da se morajo otroci zgodaj navaditi na trdoto in grdoto življenja, da kazen mora biti in podobne neumnosti. Vse prehitro se zato zgodi, da ljudje drug drugemu nalagajo občutke krivde, občutke, da delajo nekaj narobe, da je z njihovimi življenji nekaj narobe že samo zato, ker obstajajo. Taki občutki so strašni, z njimi je izjemno težko živeti, zato ljudje včasih naredijo samomor, saj ne vzdržijo več. Tako se izključijo iz občestva kar sami; živijo pa ljudje, ki sicer ne storijo samomora, a so izključeni iz občestva in trpijo. Tudi zaradi njih se je mogoče spraševati, kaj misli občestvo o sebi, kakšne ideje o sebi premore. Zlasti ob koncu leta, ko se zdi, da je pred njim svetla prihodnost. In zlasti zato, ker notranje kontradikcije samega življenja in občestva zaradi svetle prihodnosti ne bodo nič manjše, še manj bodo čudežno izginile. Kar pomeni, da tudi trpljenja ljudi ne bo manj že samo zato, ker si bo občestvo zaželelo veliko sreče in zdravja. Za vse to je potrebno še nekaj.  

Potrebno je razmišljanje, potrebne so nove ideje. Ne tiste, ki so ljudem všeč in jih zabavajo, temveč radikalno nove ideje, ki prva morda celo niso všeč nikomur razen peščici. Za ideje namreč ni tako pomembna všečnost, za občestvo takisto ne. Obstaja celo erotika radikalnega, kot je zapisal Oscar Wilde, ki je neprimerno pomembnejša.
 
Vse ideje so namreč nevarne, če jih imajo v rokah ali glavah ljudje, ki se ne bojijo erotike radikalnega, kar pomeni, da se z njimi ukvarjajo dovolj dolgo, dovolj natančno in dovolj vztrajno, da jih pripeljejo v vode, v katerih dobi povsem nov pomen zlasti trpljenje ljudi, ki pogosto trpijo, pa nimajo najmanjše ideje, zakaj trpijo, včasih pa niti ne vedo, da objektivno trpijo.
 
Mislim na ugodje, ki ga prinaša razmišljanje, zato je izraz erotika radikalnega povsem na mestu in je zelo uporaben. Ugodje, o katerem govorim, poganja argumentiranje in ga zagotavlja. To ni ugodje, ki ga čutimo, ko se najemo ali napijemo ali zaspimo ob kaminu. Prav nasprotno.
 
Pristnost človeških bitij, če ta izraz sploh še kaj pomeni, odkrivam v njihovih zmožnostih za artikuliranje lastnega trpljenja, za ubesedenje pristnosti kot projekta, ne nečesa, kar bo prinesla svetla prihodnost že samo zato, ker politiki in ekonomisti pravijo, da smo lahko mirni in da bo še vse v redu. Hočem reči, da pristnost ni blago, ni dobrina, ki se prodaja na trgih, ampak je nekaj, kar si zagotavljamo sami, če smo dovolj pogumni., če nismo prestrašeni.
 
Ljudje se povečini bojijo oditi predaleč, zato so hvaležni svojim staršem, da so jih že v otroštvu prestrašili in jim vcepili občutke manjvrednosti, zlasti pa občutke krivde. Trpijo, toda v trpljenju prepoznajo celo smisel življenja, ki ga zastopniki kolektivnega vraževerja še krepijo s srednjeveškimi idejami, da je človek grešno bitje že samo zato, ker obstaja. Klinike pa so vse bolj polne.