Ljubezen spremeni vse

Obstajajo besede, kot je ljubezen. Obstajajo ljubezenske pesmi, obstajajo razprave o ljubezni, na primer filozofske, obstajajo ljubezenske drame, obstajajo ljubezenske tragedije. In obstaja nekaj, kar imenujejo ljudje prehod od besed k dejanjem. Ki pomeni, da izkusimo to, o čemer govorimo. Izkusimo natanko to, o čemer govorimo, ničesar drugega. Ljubezen spremeni vse. Doživimo besede. In smo drugačni, zelo drugačni.

Pride trenutek v življenju, ko začutiš ljubezen. Na primer do drugega človeka. In v tistem trenutku veš in čutiš, da si drugačen, da nisi več, kakršen si bil, da ne želiš ustreči tem, ki so ti še včeraj želeli, da se ne spremeniš, da ostaneš, kakršen si – in niti nisi natančno vedel, kaj naj bi to bilo. Sedaj si povsem drugačen In všeč ti je.
 
Zaradi ljubezni veš, da ni poti nazaj, da ne moreš biti, kar si bil še včeraj. Da ne želiš biti, da si pripravljen narediti vse, da ne bi bil tak, kakršen si bil, karkoli že to pomeni.
 
Ko čutiš ljubezen, predvsem veš, da je tam drugi človek, za katerega moraš skrbeti. Za katerega hočeš in želiš skrbeti. Ker je krhek in lomljiv, kot si krhek in lomljiv tudi sam. In obenem veš, da bo eden od vaju prvi odšel. In potem boš sam ali pa bo sam ta drugi človek.
 
Zaradi ljubezni se vse spremeni. Ne spremeniš se samo ti, spremeni se celotno vesolje, spremeni se zaznavanje sveta in njegovo razlaganje. Sprememba je dramatična in dobra. Je kakor prehod v drugi svet. In naenkrat je toliko stvari, ki niso pomembne, za katere ti je čisto vseeno.
 
Kot končno bitje končno segaš v neskončnost, v brezmejnost. Ljubezen je namreč brezmejna. V sebi jo čutiš kot odprtost do neskončnega, čeprav nimaš pojma, kaj to sploh je. Zgolj čutiš jo kot silo, za katero si vesel, da je in da nekaj terja od tebe. Želiš, da terja še in še.
 
Terja tudi vztrajanje v odporu do tega, kar je sicer povsod. Tam je namreč pohlep in je kopičenje denarja in je potrošniško divjanje in je kapitalizem in je zahteva po tekmovanju z drugimi ljudmi, tam je politični žargon, tam so hierarhije, tam je priganjanje in zatrjevanje, da je treba delati in delati in da mora vse rasti.
 
Ti nočeš tekmovati. Hočeš samo vztrajati. Preprosto biti. Brez egoizma, brez sebičnosti, brez egocentrizma in brez mnenj, za katera bi želel, da jih imajo tudi drugi.   
 
Potem ljubezen do drugega raste in postaja neskončna. Življenje pridobiva na vrednosti, drugi človek pridobiva na vrednosti. Ni denarja, ni zla , ni diamantov, s katerimi bi jo lahko izrazili.
 
In če bi vsi matematiki in fiziki in kemiki in drugi znanstveniki, vključno z nevroznanstveniki neizpodbitno dokazali, da je ljubezen samo biokemični proces, učinek delovanja te ali one nevronske mreže, pretakanja hormonov ali sebičnih instinktov, bi jim rekel, da se motijo, da je še nekaj drugega. In če bi še enkrat dokazali, da se ne motijo, bi še vedno trdil, da se motijo.
 
Potem bi vztrajal v ljubezni. Do konca dni.
 
Vsakemu človeškemu bitju želim, da ga ljubezen pretrese pri koreninah.
 
Ta blog posvečam svoji ženi Zori, ki je imela včeraj rojstni dan. Vsakdo je prišel iz svoje sobe, te dni ne zapuščava hiše, in sva se srečala.