Ljubezen onkraj simulacij

Filozofija ni znanost. Ni umetnost in ni množica mnenj. Ni šamanizem, ni religija, ni mistika in ni dogmatizem vladarjev. Za matematiko pravijo, da je nerazumno in skoraj neverjetno uspešna, saj je videti, da jo uboga celotno vesolje. Iznajdba filozofskega načina razmišljanja je enako nerazumno neverjetna. Ljudje ga niso poznali tisočletja, potem pa so ga nenadoma odkrili. Kaj so odkrili?

Odkrili so, stari Grki namreč, da človeški osebki lahko razmišljajo na poseben način. Danes pravimo, da lahko tako razmišljajo šele na stara leta, v tišini in samoti, saj je filozofija konkretna, ljudje pa so v glavnem vzgojeni za abstrakcije, ki se jih težko znebijo. Svoje konkretno filozofsko razmišljanje lahko ponudijo drugim ljudem, ker je vsak človek zmožen za razmišljanje, ti pa ga lahko sprejmejo ali pa ga zavrnejo in vztrajajo pri naučenih abstrakcijah.

Filozofija ni daleč od matematike. Je aksiomatska. Nobenega drugega začetka nima. Pravzaprav dobesedno izhaja iz matematike, iz zmožnosti ljudi, da štejejo in poimenujejo. Aksiome lahko postavite, kakor hočete. Lahko izberete katerega koli. Pomembno je nadaljevanje. In to je zares zanimivo.

Filozofijo so Stari poimenovali ljubezen do modrosti. Lahko je tudi prijateljstvo z modrostjo. Torej filozof ljubi modrost bolj kakor vladarje in njihove dogme, bolj kakor zastopnike mnenj, propagande, vraževerja, mističnih prepričanj, religioznih puhlic. Ne ljubi žargona, klišejev, votlih besed, besed, izrečenih v tri krasne, abstrakcij.

Ljubezen do modrosti je obenem tudi ljubezen do prijateljev, kajti ljudje so zavezani konkretni resnici sveta, v katerem živijo. Prijatelj je človek, ki je močno naklonjen drugemu človeku, in če je ta filozof, naklonjen modrosti, je tudi sam naravnan nanjo. Šele tako odkriva pravo naravo prijateljstva.

V četrti epizodi četrte sezone serije Black Mirror spremljamo ljubimca, ki izvrstno ponazarjata zapisano. Živita v Sistemu, ki simulira ljubezenske odnose. Ljudje, ki jih določi, se srečujejo na določenih krajih za določen čas, nato se razidejo in Sistem jim določi druge partnerje, s katerimi se zopet srečujejo na določenih krajih za vnaprej določen čas. V čem je smisel takih srečevanj?

Smisel je en sam, paradoks pa je, da je vgrajen v delovanje samega Sistema. Ljubimca, ki se imata zares rada, kar pomeni, da trpita v drugih razmerjih, ki jima jih določi Sistem, se končno odločita, da pobegneta. Videti je, kot da so številna razmerja, v katera sta vstopila zaradi Sistema, le nekakšno preverjanje njune zmožnosti za ljubezen.

Tam je izjemno visok zid in verjameta, da ga lahko preplezata. Nimata pojma, kaj je onkraj njega, kar pomeni, da se odločita za pobeg iz Sistema v neznano. Zgodi se tole.

Ko se začneta vzpenjati, nenadoma izgineta pokrajina in sam zid. Vsi odnosi so bili le serija simulacij, simuliran pa je bil tudi ves svet.

Ljubimca sta nagrajena za pogum in za resnično ljubezen. Sistem jima ponudi množico simulacij, toda samo ena je prava.

Ta, ki je prava, pravzaprav ni simulacija, kakršne so vse druge, saj nastane spontano, kasneje pa se ohranja kot odpor do simulacij, kar pomeni vsaj minimalno razliko. In prav ta je najpomembnejša.

Sistem ljubimcev ne more pripraviti do ljubezni, to lahko storijo samo sami. Ponuja jim simulacije ljubezni, to pa je tudi vse.

Ljubezen torej vznikne kot nekakšen presežek, ki pa ni povsem nepričakovan. Nastane znotraj Sistema, toda ko vztraja, se svet simulacij razblini. Če se ne bi rodila, bi bil svet simulacij edini svet, ki bi ga ljudje poznali.