Ležanje na kavču in gledanje televizije

Nenadoma ni nikjer več prislovične delavnosti, marljivosti, discipliniranosti, navajenosti na odrekanje in zmožnosti za samoregulacijo klenih Slovencev in Slovenk. Kar naenkrat naj bi jih veliko ležalo na kavčih in gledalo v televizorje. Nekaj tu ne gre skupaj. Ali je problematično začetno ugotavljanje ali pa je sporna druga trditev. Raziskava bi kajpak hitro pokazala, ali res veliko Slovencev in Slovenk te mesece samo leži pred televizorji ali pa so marljivi, ker je to v njihovi naravi, in nekaj delajo, čeprav so prisiljeni biti doma. A celo brez raziskave nam ni težko ugotoviti, ker študiramo tudi evolucijsko psihologijo, da po vsej verjetnosti večina Slovencev in Slovenk te dni ne leži na kavčih. Zakaj ne?

Ljudje smo evolucijsko dobesedno narejeni za gibanje. Naša telesa so narejena za premikanje, saj se je človeška vrsta veliko večino časa svojega obstoja preganjala po savanah in drugih naravnih okoljih, s takim premikanjem pa oblikovala svoja telesa, ki se v sodobnih okoljih sicer lahko navadijo na ležanje pred televizorji, a ne zlahka; človek težko dlje leži na kavču in zre v zaslon, celo ko mu ukažejo.
 
Poleg tega ima velika večina ljudi v svojih glavah, kot se reče, v svojem umu psihične instance, na primer nadjaz, ki vzbujajo slabe občutke, če človek dolgo časa leži pred televizorjem in ničesar ne dela. Nekateri ljudje imajo slabe občutke celo takrat, ko so bolni in je res najbolje, da počivajo, zato hodijo v službo in si škodijo.
 
In ker slovenska vlada slabo obvladuje epidemijo koronavirusa, pravzaprav je ravno ne obvladuje, to zlasti pomeni, da je bistveno prepozno, kljub opozorilom znanstvenikov, začela omejevati gibanje ljudi, je ugotavljanje, da danes večina leži na kavčih in ničesar ne dela, zgolj cinizem, ki ga dodatno krepi dejstvo, da je bilo zadnjih nekaj desetletjih vse premalo narejenega za krepitev javnega zdravstva, ker je bil poudarek na privatiziranju za dobičke nekaterih. To sicer ni značilnost samo slovenskega zdravstva, saj neoliberalni kapitalizem deluje globalno, zato ima Michael Roberts prav, ko zapiše v svojem blogu (15. november 2020): To ima resne posledice za zdravje ljudi, ker so bile bolnišnične zmogljivosti v mnogih državah oslabljene zaradi privatizacije, zmanjšanja izdatkov za javni sektor in zunanjega izvajanja zdravstvenih storitev (outsourcing), ki so jih v zadnjih tridesetih letih pred pandemijo izvedle najnaprednejše kapitalistične vlade.
 
Namesto dobrega upravljanja z družbenimi procesi, obvladovanja družbenih in celo globalnih mehanizmov, močne države, ki namesto prostih trgov skrbi za blagostanje državljanov, imamo tako na voljo veliko ideologije, čivkanja in zgražanja nad državljani, da ležijo na kavčih, gledajo v televizorje in ničesar ne delajo.
 
Poleg vladavine prava si je zato želeti še močno državo, globalno skrb za prihodnost celotnega človeštva, ne zgolj elite, razumno upravljanje z naravnimi viri in prehod k civilizaciji tipa ena, obenem pa še več humanistične miselnosti, zmožnosti za sočutje in empatijo, skrb za drugega, visoke etične standarde in oblikovanje take družbe, v kateri bi ljudje skupaj nemudoma obsodili vsak cinizem, zlasti cinizem oblastnikov, njihovo samopašnost, oholost, vzvišenost in ugrabljanje države.