Leto 2020

V tem času moramo nujno z budnim očesom in odprtih ušes spremljati nastope in govore Grete Thunberg. Ne samo zaradi vsebine govorov, v katerih se sklicuje na znanost, pač pa tudi zaradi odzivov nanje. Ti nam povedo veliko o ljudeh, ki jo poslušajo, a ne slišijo, ker niso pripravljeni slišati znanosti o podnebnih spremembah. Če smo pred kratkim že lahko pomislili, da je skeptikov in dvomljivcev vse manj, če smo vsaj za trenutek verjeli, da bo znanost končno vendarle razsvetlila temo nevednosti in opolnomočila ljudi, da zaradi podnebnih groženj korenito spremenijo kapitalizem, smo se krepko ušteli. O tem nam veliko povedo, kot rečeno, odzivi ljudi na govore Grete Thunberg. Naj omenim samo tri: njen pogled je tak, kakršnega vidimo na nacističnih plakatih; najstnica s Švedske je duševno bolna; to je srečno mlado dekle, ki zre v svetlo in čudovito prihodnost. V resnici pa je Greta Thunberg zastopnica povsem nove politike, saj trmasto vztraja pri tem, kar pravi znanost, in ji je preprosto vseeno, ali je komu všeč ali ne. V tem je resnična izjema, saj ne poznam politika, ki v javnosti ne bi stavil natanko na karto všečnosti, kar pomeni, da ga resnica bolj ali manj sploh ne zanima. In ker jih ne zanima, smo dolgoročno vsi izgubljeni, če se ne zgodi kaj dramatičnega.

Nekateri ljudje pravijo, da bo že prihodnje leto super leto. Zakaj super? Ali ne bo tako leto kot vsako pred njim? Kaj je na njem tako posebnega, da zasluži naziv super? Bo leto samo super ali bo tudi dramatično?
 
Za odgovore na vprašanja najprej predlagam v branje tole izvrstno knjigo: Catherine Fieschi, Populocracy: The Tyranny of Authenticity and the Rise of Populism, potem pa še razmislek o tem, kar je povedal Sir David Attenborough v nagovoru svetovnih voditeljev, ki so se zbrali letos na rednem vsakoletnem srečanju elite na sedežu Organizacije združenih narodov. Med drugim je rekel tole: kar bomo [boste] storili v naslednjih letih, bo določilo še nekaj naslednjih tisočletij.
 
Ni mislil le na leto 2020, mislil pa je tudi nanj. V naslednjih letih, kar nikakor ne pomeni do leta 2100, kot se tolažijo številni, bo človeštvo zakoličilo usodo številnih generacij, ki bodo živele na tem planetu v prihodnosti ali pa bodo zgolj mizerno životarile, blodeč po svetu, v katerem bo primanjkovalo vsega. Namesto rasti vsega bodo namreč imele na voljo žalost, obžalovanje, trpljenje, bolečino in – več istega. Tiranija pristnosti ali pravšnjosti za nazaj takrat ne bo videti kot pravljica za lahko noč, ampak bo videti kot začetek nočne more.
 
Več istega pomeni danes tudi več laži. Zlasti desničarski populisti že nekaj časa po vsem svetu ljudem prodajajo meglo, njihov uspeh pa cinično pojasnjuje izjava, na katero se ves čas sklicujejo: ljudem govorimo samo tisto, kar bi rekli tudi sami, pa ne upajo. Kaj se torej dogaja?
 
Populisti verjamejo, da so med ljudmi priljubljeni, ker govorijo, kar ti mislijo. Torej jim sporočajo nazaj njihove lastne misli; resnica pri tem ni pomembna. Vsi skupaj se torej vrtijo v krogu: ljudje mislijo na X, populisti uganejo, kaj ta X je, nato jim ga vrnejo, zato ljudje verjamejo, da so njihove misli o X upravičene in utemeljene, saj jih podpira celo elita. Je v tem kaj napredka?
 
Ne, v tem ni napredka, je pa regres. Populisti namreč sporočajo ljudem, da ne marajo drugačnih ljudi. Tak je skupni imenovalec njihovega uspeha. Navidezna organska povezanost ljudi in populistov ne prenese nobene drugačnosti. Skupaj ustvarjajo zaprti imaginarni prostor, v katerem so vsi enaki: enako mislijo, enako se vedejo, enako se oblačijo.
 
Freud je že zdavnaj pokazal, kako zelo pomembno je tako vedenje in delovanje za vse ljudi, ki ne prenesejo drugačnosti; ni nujno, da so kognitivno ali čustveno poškodovani, je pa nujno, da se medsebojno ujamejo na način, ki ga je Freud razvil s konceptom razcepa jaza in množične psihologije.
 
Množična psihologija pozna in zlahka prenese tudi odkrito laganje voditeljev ter njihovo groteskno, celo bizarno vedenje. Pripadniki elite se kot populisti namreč lahko obnašajo, množica jim namreč to dovoljuje, kot da zanje ne velja čisto nobena meja spodobnosti, da o etičnosti ne izgubljam besed. V javnosti nastopajo, kot da so nesmrtni, kot da jim nihče nič ne more, kot da si lahko dovolijo čisto vse, pri tem pa se vedno znova sklicujejo na to, da zgolj delujejo v službi naroda. Vedejo se, kot da bi se tako vedli tudi navadni ljudje, ki jih podpirajo, če bi le zbrali dovolj poguma in se znašli na njihovem mestu.
 
Množica z lahkoto navija za populiste, saj je na varnem, zato ima Freud prav, ko poudarja pomen psihične ekonomije: iz varnega zavetja res ni težko podpirati populistov, ki obljubljajo same koristne in zelo otipljive zadeve, če bodo le še naprej deležni podpore. Za nič stroškov, podpora pač ne stane, je torej mogoče dobiti zelo veliko.
 
Populistični voditelji so toliko bolj popularni, kolikor bolj jim uspeva intuitivno ugotavljati, katere oblike avtentičnega, pristnega, nepokvarjenega vedenja domnevno želi množica. Ta je sicer polna gneva, jeze, žalosti, žalovanja za izgubljenimi iluzijami, polna je strahov in neuresničenih želja, zato ni težko uganiti, kaj hoče. In populisti so poleg tega vnaprej prepričani, da je to, kar hoče množica, pristno, nepokvarjeno in celo sveto, nekaj torej, kar je treba brezkompromisno spoštovati.
 
Le da množica nima pojma, kar bi zares rada. V resnici gre za čisto sprenevedanje.
 
Leto 2020 bo morda res super leto, le da se moramo vprašati, za koga bo, iz katerega zornega kota gledano bo tako. Oblikovanje vzporedne realnosti za množice namreč ne bo pomagalo razrešiti niti enega velikega problema, pred katerim je človeštvo, bo pa pripomoglo k njihovemu zanikanju, kajti po definiciji množične psihologije so za vse probleme vselej krivi tisti, ki so drugačni.