Leta življenja, ki izginjajo

Umrl je Đorđe Balašević. Na infekcijski kliniki v Novem Sadu. Zaradi novega koronavirusa. Od nekdaj sem ga poslušal s posebno strastjo do življenja. Še v Jugi, ki je že zdavnaj ni več. Soustvarjal je svet, v katerem je bilo nekaj neopisljivega, univerzalnega in absolutnega, nekaj, kar bo ostalo tam za vedno. V Butalah je čisto drugače. Ko sem oni dan nekomu rekel, da sem bil že dvakrat cepljen proti novemu koronavirusu, mi je dejal, da se sam ne bo cepil, ker je v cepivu nekaj, kar spreminja naš genom. Na vprašanje, kako ve, da je to res, je odgovoril, da s takimi vprašanji samo brez veze kompliciram in da bo že kmalu vse jasno. Malo sem ga še potipal, zato sem mu zastavil novo vprašanje, in sicer sem ga vprašal, kaj meni, katera vrsta energije, ki jo uporablja človeštvo, je najnevarnejša. Kot iz topa je odvrnil, da jedrska in da je zato treba zapreti vse jedrske elektrarne. Dodal sem, da številke kažejo čisto nekaj drugega, da je daleč najbolj nevarna energija iz fosilnih goriv, ker letno umre zaradi svinjarije, ki se nabira v ozračju, nekaj milijonov ljudi, in sicer zaradi pljučnih bolezni, kot je na primer rak, bolezni srca, infarkta. V zadnjih petdesetih letih je tako po vsem svetu umrlo okoli sto milijonov ljudi samo zaradi onesnaženega ozračja, kamor vsak dan pošiljamo ogromne količine umazanije in trdih delcev, ker kurimo fosilna goriva, sem še dodal. Odvrnil je, da se preveč obremenjujem z znanostjo, da znanost ni vse, da preveč berem in da se mi bodo skisali možgani. Rekel sem mu, da se od branja knjig še nikomur niso skisali možgani in da ti delujejo po zelo zanimivem mehanizmu, ki pomeni, da nevronske mreže izgubljajo funkcije, če jih ne treniramo, to pa dolgoročno pomeni, da se človeku sicer nujno ne skisa, tvega pa demenco ali vsaj upad kognitivnih funkcij. Sicer pa sva se razšla v prijateljskih tonih. Dodajam tole.

V časniku The Guardian preberem članek 20.5m years of life may have been lost to Covid across 81 countries, study finds (Sarah Boseley, 18. februar 2021), ki povzema znanstvena odkritja o številu ljudi, ki so prezgodaj umrli zaradi novega koronavirusa. Ta niti približno ne povzroča bolezni, ki naj bi bila podobna gripi, temveč povzroča nekaj veliko hujšega in smrtonosnega.
 
Znanstveniki tako poročajo, da je človeštvo v doslej trajajoči pandemiji izgubilo več kot dvajset milijonov let življenja. To preprosto pomeni, da je nastala velika razlika med pričakovano življenjsko dobo in dejansko dobo, ki so jo doživeli številni ljudje po svetu zaradi novega koronavirusa.
 
Človek nikakor ne bi smel umreti pri petinpetdesetih letih. Dočakati bi moral bistveno več. Raziskave kažejo, da v bogatih državah zaradi koronavirusa umre več ljudi, ki so starejši, medtem ko je v manj bogatih državah umrlo več ljudi v starosti 55 let ali manj, kot zapiše avtorica članka.
 
Groteskno razmišljanje nekaterih ljudi, da bi starejši bolniki tako ali tako kmalu umrli, je kajpak povsem neracionalno, toda zares grozljivo je šele spoznanje, kako malo nas zanima izguba let, ko bi lahko dobro živeli, in kako smo pozorni na povsem nore ideje, da nas hočejo z vakcino kar gensko spremeniti, da bomo čez nekaj let kot gensko spremenjeni organizmi.
 
O, sveta preproščina!