Lestvica nasilja

Zanikanje realnosti ni nacionalni šport. Nobene zveze nima s športom, je pa povezano s psihopatologijo ljudi in tega, kar imajo med seboj. Toda tokrat me zanima nekaj čisto drugega. Ki je morda res nekaj drugega, morda pa niti ni.

Kaj bi se izkazalo, če bi sistematično nekaj časa uporabljali lestvico, s katero sicer ugotavljamo, kaj se dogaja v družinah, za katere sumimo, da domuje v njih nasilje? Kakšen bi bil vpogled za stene, v katerih domujejo družine?
 
Da bi nasilje v njih jasno prepoznali, smo pozorni na nekatere oblike vedenja družinskih članov. Zlasti nas zanima, kako se odzivajo v sporih, ko se ne razumejo, ko se razhajajo v pogledih in mnenjih. To je zelo pomembno, kajti raziskave v zadnjih letih dokazujejo, da so na nekatere oblike nasilnega vedenja ljudje tako navajeni, da se jim zdijo povsem normalne. Ne prepoznavajo jih kot nasilne oblike, zlasti pa ne kot nevarne oblike vedenja. Tudi zaradi tega velikokrat slišimo, da sosedje po umoru družinskih članov ugotavljajo, da z družino vsa leta ni bilo nič narobe, da je bila urejena in mirna in kultivirana, zlasti pa poudarjajo, da napadalec, največkrat je prav moški, ni bil nasilen, da je bil miren in urejen, razumen, inteligenten, empatičen, da je pomagal starcem čez cesto in da je starkam nosil težke vrečke, ko so se vračale iz trgovine. Problem je, da v takih družinah urejeni, mirno ljudje ne pobijajo svojih sorojencev, staršev ali drugih članov družine.
 
Zanima nas torej tole.
 
Ali člani družine v konfliktnih situacijah rešujejo spore tako, da mirno razpravljajo o njih in iščejo rešitve ali pa se hitro razburijo? Iščejo informacije za razumevanje obeh strani zadeve ali zgolj vztrajajo v svoji prizadetosti in pri svoji plati zgodbe? Iščejo koga, da jim pomaga rešiti zadeve? Žalijo ali preklinjajo drug drugega? So tiho užaljeni in/ali zavračajo pogovor o zadevi? Kolikokrat jezno odvihrajo iz sobe ali hiše ali dvorišča? Kako pogosto kdo od družinskih članov joka? Kako pogosto kdo naredi kaj, da bi kljuboval drugemu? Kolikokrat kdo grozi, da bo udaril ali vrgel nekaj v drugega, nekaj razbil, udaril ali brcnil? Se kdaj zgodi, da kdo koga potisne, zagrabi ali porine? Je kdo že kdaj koga brcnil, ga ugriznil ali udaril s pestjo? Je kdo poskušal zadeti drugega z nečim? Se je zgodilo, da je kdo premlatil drugega? Mu grozil s pištolo ali z nožem? Uporabil nož ali pištolo?
 
Preden poročajo mediji, da je prišlo do družinske tragedije, da so tam nekje trije ali štirje člani iste družine mrtvi, da je mož s sekiro spečo ženo po glavi, se je dolga leta dogajalo vsaj nekaj od naštetega.
 
Ne zanima me, kaj o tem pravijo sosedje, še manj me zanima zatrjevanje, kako srečne so družine, kako zadovoljni so ljudje, ki živijo v njih. Ko pogledamo na zadevo od blizu, vidimo stvari, ki so očem skrite, prikrite, so utajene ali vsaj zanikane.
 
Zakaj ljudje to delajo?
 
Mislim, da je dobro izhodišče za razmišljanje o tem vprašanju tudi slogan, ki ga prepoznavam v samem jedru sodobnega življenja: ves čas bodi v gibanju, razmišljali bomo enkrat pozneje. Sedaj torej ni čas za filozofiranje, razmišljanje, sedaj je čas za akcijo, dejanja. To je mogoče reči v vsakem trenutku, zato pride razmišljanje po navadi pozno in prepozno, če sploh pride na vrsto.
 
In če pomislim, da je Descartesov obrat v razmišljanju, da temeljna filozofska dejavnost ni razmišljanje, temveč je razmišljanje o njem, vidimo, kako daleč smo od možnosti, da svobodno razmišljamo o samem svobodnem razmišljanju, preden vzamemo sekiro v roke in koga mahnemo po buči.
 
Resnično, Descartes je imel prav, ko je dejal, da je človek misleče bitje, ki razmišlja ves čas svojega obstoja in preneha obstajati, ko neha misliti.