Lekciji vsakdanjega življenja

Eno najpomembnejših in temeljnih spoznanj o delovanju možganov je tole: izkušnje neposredno določajo, katere nevronske mreže bodo pogosteje v rabi in katere redkeje, katere bodo močnejše in katere bodo šibkejše, katere se bodo okrepile in katere bodo preprosto razpadle. Torej nikakor ni nepomembno, kakšne so izkušnje, zlasti pa ni nepomembno, katere izkušnje se ponavljajo. Na žalost pa še vse preveč ljudi verjame, da je njihova usoda zapisana v zvezdah, zato se obračajo k astrologom, namesto da bi skušali odkriti, kakšnim izkušnjam so dnevno izpostavljeni že leta in leta ter kako so preoblikovale njihove možgane. Spoznanje je zares pomembno, saj so možgani sam temelj človekove identitete, zmožnosti za učenje, njegove osebnosti. Vplivajte torej na možgane in vplivali boste na identiteto, osebnost, njeno zdravje, zmožnost za učenje, etc. In vse to se vselej že dogaja, le da so številni vplivi uničujoči, ne pa blagodejni. Pomislite za trenutek na vse tiste starše in vzgojitelje in učitelje, ki trdijo, da je treba otroka že zgodaj v življenju navaditi, da je svet pač trd, grob, poln strahu in včasih krut. Kakšni ljudje boso zrasli iz otrok, navajenih na trdoto, ostrino, grobosti in celo krutosti?

Sprejemanje močnih osebnosti in avtoritarnih voditeljev je za nekatere ljudi spontani del vsakdanjega življenja, ki se zato lahko v hipu spremeni v nekaj, kar uničuje blagostanje. Toda del taistega življenja je tudi vztrajanje idej, ki so očitno napačne, popačene ali zgrešene, celo neumne in nore, pa jih ljudje sprejemajo kot sveto resnico. Celo kritično misleči ljudje se lahko ujamejo v zanko, ko se na primer sklicujejo na znanost, češ da je dokazano, kar trdijo sami. Tak primer je leta trajajoče prepričanje, da se ljudje vedejo tako, da se skušajo čim bolj zavarovati pred izgubami, da je torej tako vedenje (s tujko ga imenujemo loss aversion) večji motivator kakor stremljenje k ciljem, od katerih si lahko obetajo koristi in blagostanje. Tako razmišljanje je povezano tudi z idejo, da ljudi bolj motivira strah kakor pa aspiracije. David Gal razmišlja v članku z naslovom Why the Most Important Idea in Behavioral Decision Making Is a Fallacy (Scientific American Mind, 2018, št. 6, str. 52-54) precej drugače, njegovo razmišljanje pa je zanimivo iz vsaj dveh razlogov, ki me močno zanimata.
 
Prvič. Nobenega objektivnega dokaza nimamo, da izogibanje izgubam bolj motivira naše vedenje kakor aspiracije, želje in interesi, da bi dosegli kak cilj. Spoznanje je pomembno zlasti za vse ljudi, ki jih nenehno nekaj skrbi, ki so tesnobni, pod stresom, prestrašeni in zaskrbljeni ter nezavedno verjamejo v katastrofe, za katere verjamejo, da se imajo zdaj zdaj zgoditi.
 
Zakaj je potem toliko časa tako močno zasidrano med ljudmi na videz dokazano znanstveno spoznanje, da je za ljudi izogibanje izgubam pomembnejše?
 
Odgovor na to vprašanje je druga stvar, ki me živo zanima. Imenuje je intertnost znanosti.
 
Znanost namreč ni nevtralno, objektivno spoznavanje objektivnega sveta tam zunaj. Preprosto ni. Znanstveniki so samo ljudje, zato je tudi zanje pomembno psihoanalitično spoznanje o naravi in pomenu imaginarnih scenarijev, kot jih je imenoval Freud.
 
Kar preprosto pomeni, da se nezavedno nagibajo k nekaterim raziskavam, druge pa ignorirajo in jih imajo za nepomembne. Enako velja za rezultate: ene visoko cenijo, za druge ne marajo. Nekateri problematični znanstveni izsledki tako lahko vztrajajo desetletja ali še dlje, pa jih nihče ne postavi pod vprašaj. Znanstveniki so tudi ljudje, ki verjamejo, in niso samo ljudje, ki vedo.
 
Zato je dobro biti kritičen in previden. In morda je zares najboljši ni najučinkovitejši način učenja tisti, ki nam pomaga iskati evidence za trditve, s katerimi se ravno ne strinjamo, ki jih ne maramo ali pa jih celo sovražimo.
 
Naše zaznavanje in razumevanje sveta je bolj ali manj odvisno od nekaterih mehanizmov, ki jih izpostavljam. Najprej omenjam confirmation bias. Morda je najpogostejši od vseh. Ljudje namreč težimo k iskanju potrditev za to, kar zaznavamo, za to, v kar verjamemo, za svoje razlage. Pri tem smo kajpak močno izbirčni, zato spontano odkrivamo dokaze, da imamo prav, pri drugih ljudeh nenehno nezavedno iščemo strinjanje in potrjevanje tega, kar imamo za svoje. Podobno deluje drugi mehanizem, zaradi katerega aktivno iščemo in pričakujemo, kar imenujemo s tujko social proof. Normalno je, da kot socialna in družbena, simbolna bitja pričakujemo, da se bodo ljudje strinjali z nami, saj njihovo strinjanje potrjuje tudi našo identiteto, potrjuje naš obstoj. Prav zato je izjemno pomembno, kaj se dogaja v zgodnjih letih otrokovega razvoja, kot je nenehno poudarjal Freud, saj zgodnje izkušnje neposredno oblikujejo to, kar imenujemo arhitektura možganov. Ko so njeni temelji postavljeni, na njih kajpak raste hiša.
 
Vzgajajte torej otroke na trdo, držite jih na kratko, ostro jim postavljajte meje, čim manj se pogovarjajte z njimi, saj je pogovarjanje samo izguba časa, medtem ko je trdo delo dobro za vsakega človeka, v tej luči je kajpak tudi branje knjig kr neki, ne kažite jim svojih čustev, da se ne bodo spridili in pomehkužili, ne razvajajte jih, da ne bodo postali leni in razvajeni, lahko jih celo ignorirate in kdaj pa kdaj udarite po mehkih delih telesa, da bodo okrepili svojo voljo, kajti kjer je volja, je tudi pot, izbijte jim iz glave trmo, dosezita, da bodo pridni in ubogljivi, tesnobni, negotovi, prestrašeni in večno v dvomih.
 
S takim vzgajanjem boste že zgodaj dodobra spremenili njihovo arhitekturo možganov, da si ne bodo nikoli več opomogli, da jim bo empatija nekaj tujega, da ne bodo poznali sočutja, da bodo trdi in togi in rigidni, da se ne bodo znali postaviti zase, da bodo imeli ves čas občutek manjvrednosti in neadekvatnosti, občutke krivde in občutke, da so preveč mehki za ta svet, da ne bodo kazali svojih čustev, da bodo egoistični in zaprti vase.
 
Avtoritarni voditelji vam bodo brezmejno hvaležni.