Leglo feministk in poženščenih beta fantkov

Mož, zaposlen na ministrstvu, kar pomeni, da ima za slovenske razmere dobro plačo, tako mirno pošlje v javnost signal, kaj si misli o delavcih in delavkah, zaposlenih na centrih za socialno delo: slovenski centri za socialno delo so leglo feministk, n*** zafrustriranih žensk in poženščenih beta fantkov. Njegov zapis je lahko resnica ali pa je le mnenje, do katerega ima mož kajpada pravico, kot se reče; v resnici je nima, kajti delovno mesto, na katerem opravlja svoje delo, mu ne dovoljuje, da ga pošilja v javnost – lahko ga izreka v svoji spalnici ali na WC-ju, to pa je tudi vse. Če je torej mnenje, je slabo zanj, ker je predaleč od resnice, moral pa bi govoriti resnico; če je resnica, je prav tako slabo zanj, kajti v takem leglu feministke, zafrustrirane ženske in beta fantki še vedno lahko dobro opravljajo svojo službo, kajti mož uporabi nalepke, ki jih je mogoče uporabiti kadarkoli in za kogarkoli – torej tudi zanj. Za tako dejanje pač zadoščata ošabnost in oholost; človeka v resnici ne zanima, koliko žensk, ki delajo na CSD-jih, je feministk, nobenih podatkov o tem nima, ker ni naredil raziskave, če bi bila taka raziskava narejena, bi jo jaz gotovo poznal, enako ne ve, koliko je zafrustriranih žensk, koliko je tam zaposlenih beta fantkov in kdo zaboga to sploh so. Mož torej proizvede nekaj simptomov, ki pa so na žalost v teh časih nizkih pričakovanj in etičnih standardov povsem pričakovani. Naj zapišem, na kaj mislim.

Foucault raziskuje tudi, kako Stari razumejo razliko med retoriko in pripovedovanjem resnice. Razlika je zares pomembna, kajti za retorične vaje ni potreben poseben pogum, za brezhibno retorično nastopanje v javnosti tudi ne, medtem ko govorjenje resnice [o sebi] terja veliko poguma. Poleg tega je retorično brezhibno nastopanje namenjeno prepričevanju ljudi v to, kar bi govorec rad, medtem ko terja izrekanje resnice povsem drugačne zmožnosti tudi na strani poslušalcev, saj nikakor ni nujno, da so resnico pripravljeni slišati. Morda so pripravljeni slišati, kar jim je všeč, to prav gotovo so, čisto nekaj drugega pa se je soočati z resnico. A če resnice ne maramo, ker je zahtevna in težka, imamo tako ali tako resne probleme. Morda nočemo slišati zanje, toda to še ne pomeni, da so kar odšli, kot bi morda pripomnil ameriški predsednik Trump. Še vedno so tu.
 
Človek, ki skuša govoriti resnico, vselej tvega. Tvega vsaj to, da ga ne bodo poslušali, da se bodo odvrnili od njega, lahko pa se zgodi, da tvega kar svojo glavo oziroma življenje. Od nekdaj je tako.
 
Parrhēsia torej nujno vključuje pogum, poudari Foucault. In pogum vselej pomeni, da se bo nekaj dogajalo tudi v medsebojnih odnosih. Človek, ki govori resnico, se odpira [resnici], tako odpiranje pa ni ravno del vsakdanjega življenja. V vsakdanjem življenju smo na žalost veliko bolj navajeni na skrivanje, prikrivanje, sprenevedanje, brezbrižnost, umikanje in varovanje sebe, v zadnjem obdobju pa tudi na čivkanje.
 
Človek, ki govori drugemu človeku, se odpira, da bi govoril resnico o sebi, saj drugače ne more, in tvega, da ga bo drugi zavrnil. Morda bo prizadet, užaljen, morda bo jezen, vznemirjen ali celo nasilen.
 
Z retoričnimi vajami torej ni posebnega problema. To je obrt, ki se je človek nauči, medtem ko govorjenje resnice o sebi nikoli ne more postati obrt. Naj se sedaj vrnem k možu z začetka tega zapisa.
 
Če bi obvladal retoriko, ki je tehnika in umetnost govorjenja oziroma nastopanja v javnosti, bi o delavcih in delavkah v slovenskih CSD-jih povedal kaj takega, da bi koga v kaj prepričal, da bi vplival na prepričanja in verjetja ljudi. Smisel retorike je namreč natanko v tem.
 
Mož očitno ne obvlada retorike, ker je njegovo čivkanje zgolj zlivanje gnojnice po ljudeh, ki jih v glavnem niti ne pozna.
 
Če pa bi hotel govoriti resnico [o sebi], kot predlagajo Stari, bi jo moral najprej poznati. Torej bi moral spoznati samega sebe, kot predlaga Sokrat. In ko bi končno nagovoril javnost, bi moral povedati kaj uporabnega, koristnega, vrednega in neobhodnega, kaj takega, kar bi pripomoglo k spreminjanju družbenega življenja na bolje.
 
Trditi, da je na primer narod glup, da so nekateri ljudje zafrustrirani in da živijo tudi feministke, je v zadnji instanci jasen signal, da nekateri ljudje ne bi smeli biti več na dobro plačanih delovnih mestih, saj se od njih upravičeno pričakuje kaj inteligentnejšega in etično ustreznejšega.
 
Mož ni povedal ničesar takega, zato ne preostane drugega, kot da ponovim za Sokratom: Spoznaj samega sebe!