Ledena gora v daljavi

Na slovensko politično prizorišče prihajajo novi/stari obrazi. Prihajajo v novi preobleki, z novimi izjavami, ki naj bi bile ljudem všeč, ker je v zraku pričakovanje, da se mora nekaj spremeniti, da tako kot doslej ne gre več, ker je naokoli čisto preveč negativnega in celo depresivnega vzdušja in prepiranja in zmerjanja in delitev in večnega ugotavljanja, kdo je za kaj kriv, kot da smo vsi ves čas pred sodnikom. Da bi obraze izvolili in jim dodelili mandat. To je mandat oblasti. Kdor ga dobi, lahko vlada. Najprej nekaj obljublja, potem vlada. Med obljubljanjem in vladanjem je po navadi velika razlika. Vse to vemo, ker se zgodba ponavlja kot stara plošča. Pa vendar nekje globoko v sebi verjamemo, da novi obrazi lahko nekaj naredijo, spremenijo. Ne vemo natančno, kaj naj bi to bilo, toda verjamemo. Morda pa bi bilo bolje biti skeptičen. Na tem svetu je namreč težko kaj spremeniti; zlasti pa ničesar ne more spreminjati en sam človek.

Spomnim se, ko me je prvič navdušilo antično filozofsko razmišljanje o naravi skepticizma. Skeptik namreč ni človek, ki je zgolj skeptičen in trdi, da je skeptičen do vsega, temveč je človek, ki raziskuje, išče resnico. Ni mu dovolj, da je skeptičen, hoče resnico. Hoče jo spoznati, zato se podaja na zahtevno spoznavno pot. Ta je zahtevna, ker je pot odprtosti. Skeptik mora biti zato odprt človek, to pa ni preprosto. Njegovo strogost motivira odprtost. Skeptik zato ni zaprt človek, ki trmasto vztraja, da je skeptičen. Ne, skeptik vztraja v odprtosti. Trditve o resnici raziskuje in analizira, zato ni zgolj skeptičen do njih. Obstaja torej pomembna razlika. Resnica je odprta do razuma in ta mora biti odprt do nje.
 
Antično filozofsko razmišljanje danes ni zastarelo. Nikoli ne bo, kajti skeptik se podaja naprej. Zahtevnost takega podajanja je velika, saj je odprt za drugo, drugačno, nasprotno od tega, kar morda verjame in ve. Skeptikova pot je zelo zahtevna, dolga in naporna, ker hoče spoznati resnico.
 
Ko sem kasneje poučeval psihologijo na neki gimnaziji, sem skušal mlade predvsem vzgojiti za skeptično držo, ki pomeni premagovanje dogem. Moje poslanstvo ni bilo prenašanje znanja, temveč je bilo vzgajanje – predvsem za preseganje dogem, v katere verjamejo sami. Lahko je namreč biti skeptičen do dogem, v katere verjamejo drugi.
 
Najzahtevnejše delo je bilo prav to: naučiti se, da nekaj trditi preprosto ni dovolj, ker je treba trditve tudi dokazati. Zatrjevati, da je nekaj res, je premalo, sem jim govoril, znati morate dokazati, da je tisto res. Eno je torej trditi, da je nekaj res, drugo pa je vedeti, da je res.
 
Mlade še vedno učim istega. Pokažem jim fotografijo ledene gore v daljavi. Videti je resnična, v daljavi je velika ledena gora z zelo jasno in prepoznavno obliko, vsi jo vidimo in se strinjamo, da jo res vidimo, vemo tudi, da fotografija ni fotomontaža, pa vendar je iluzija, ki jo pojasni šele meteorologija.

Pomemben je odnos do realnosti, jim govorim. Skeptik ne trdi, da realnost ne obstaja, trdi pa, da so lahko tudi očitna dejstva čista iluzija, da človek lahko vara samega sebe z lastnimi očmi.
 
Pomembno pa je še nekaj. Skeptik ne trdi, da je treba kopičiti znanje in ga prenašati. Trdi, da je pomembna gotovost. Skeptik se prepriča, da je nekaj res, zato ve, da je nekaj res. Ne verjame, temveč ve. Ker pa je pot, po kateri hodi, dolga, zahtevna in naporna, ve malo; življenje je pač kratko. Kar ve, pa je izjemno pomembno in vredno. Ali kot piše Felix Ó Murchadha: skeptikov cilj je samospoznanje, spoznanje samega sebe pa je spoznanje o sebi v svetu pojavov.
 
Skeptikova samodisciplina zahteva občutek, da je doma v svetu pojavov, da ve, da so pojavi pogosto iluzije in fikcije, da ne pristaja na všečne besede. Te namreč niso vzroki, temveč so učinki, so posledice vzrokov, ki jih moramo šele raziskati. Zanimati nas mora, zakaj nekdo nekaj trdi, zakaj na primer uporablja všečne besede, komu in zakaj bi bil rad všeč.
 
Morda bodo politiki in oblastniki dojeli staro filozofsko spoznanje, da iskanje resnice samo po sebi prinaša srečo in da prepričanje, da je nekaj dvomljivega resnica, vodi le v tesnobo in negotovost, vendar sem skeptičen.
 
Vem, da obstaja red sveta, ki ga sicer ni mogoče videti z očmi, in manj ko nam je jasno, kakšna je njegova resnica, slabše je za nas.