Laži, podprte z objektivnimi dejstvi

Več kot očitno je, da trenutno nihče na tem svetu ne vidi dobre, učinkovite rešitve problema, ki se imenuje podnebne globalne spremembe. Rešitve namreč ne morejo biti zgolj tehnične, inženirske, biti morajo tudi socialne in družbene. Spremeniti moramo podnebje, pa tudi način življenja. Kapitalizem je na tako resni preizkušnji, kot ni bil še nikoli. Doslej se je še vedno zgodilo, da so njegove notranje krize razreševali bolj ali manj nasilno in so bile rešitve kratkega daha. Nihče ne ve, kako iz zagate, pa vendar elite nenehno ustvarjajo vtis, da smo na pravi poti in da bo v prihodnosti vse samo raslo. Njihovo ustvarjanje vtisa je simptom v strogem psihoanalitičnem pomenu, ki ga velja dešifrirati.

Temeljno spoznanje, na katero se velja pri tem opreti, je tole. Vsako človeško bitje lahko razume svet in to, kar se dogaja v njem. Ima možgane, ki to omogočajo. Možgani selekcionirajo podatke, informacije iz velikanskega bazena informacij, ki je napolnjen s šumom. Ne vemo čisto natančno, kako možgani izberejo ustrezne informacije, vemo pa, da je nujno vsak človek pozoren na nekatera dejstva, na druga pa ne. Na začetku je torej selekcija, izbor.
 
Nadaljevanje predstavljajo pripovedi, zgodbe, razlage ali interpretacije. Niti dva človeka ne moreta povedati povsem enake zgodbe o tem, kar se v določenem trenutku dogaja v svetu. Preprosto ne moreta, celo če hočeta in bi se rada strinjala drug z drugim.
 
Zapisano vodi k sklepu. Lahko napišem knjigo, v kateri bodo zbrani samo objektivni podatki, ki jih lahko vsakdo preveri, pa vendar bodo sklepi, narejeni na njihovi podlagi, povsem zgrešeni. Nekoč sem imel tako predavanje. Izhajal sem iz dejstev o Hitlerjevem vzponu na oblast. Vse sem preveril in na podlagi dejstev (kako je skrbel za svoj zunanji izgled, kako si je uredil pričesko, kako je vadil pred ogledalom, da bi bili njegovi nastopi v javnosti čim bolj brezhibni …) ugotavljal, da je bil v svojem času izjemno napreden, da so ga številni ljudje iskreno doživljali in razumeli kot odrešitelja, skromnega in poštenega politika, ki živi in dela za ljudstvo, je vegetarijanec, ima rad otroke in nenehno razmišlja, kaj dobrega bi naredil za svoje ljudi.
 
Podatki, ki jih tako zberem, so lahko v celoti objektivni in pravilni, pa vendar to ni dovolj. Toda tudi če izberemo drugačne podatke, smo v enaki zagati, saj potrebujemo (drugačen) teoretski okvir, da jih sploh zaznamo, izberemo in razlagamo. Kje je potem rešitev?
 
V primeru, ki ga navajam uvodoma, je rešitev v drugačnem razmišljanju oziroma zastavljanju vprašanj. Ko politiki in mainstream ekonomisti zatrjujejo, da podatki kažejo na rast in dobre obete za prihodnost, jim ne ugovarjam, češ da nekateri drugi podatki kažejo drugače. Ne, ker bi to vodilo v slabo neskončnost spopadanja med pripovedjo A in pripovedjo B, med enimi in drugimi podatki. Namesto tega se vprašam, zakaj politiki in ekonomisti sploh potrebujejo nenehno zatrjevanje, kako nam gre dobro. Za koga je torej njihova pripoved, kaj bi radi z njo dosegli?
 
Vprašanje je toliko radikalnejše v tem obdobju, ko vrsta zadev dobesedno ne bi smela več rasti, če se hočemo rešiti. Problem je torej v tem, da hočejo, da pristanemo na njihovo pripoved, da se strinjamo z njimi, da jih volimo na naslednjih volitvah, da jih podpiramo, da bo na svetu več istega.
 
Tako deluje ideologija. Ki ne pomeni zaslepljevanja ljudi in lažne zavesti, ampak pomeni pripovedi (in z njimi podprte prakse), ki so povsem utemeljene na nekaterih dejstvih in so lahko celo pikolovsko natančne, pa vendar so učinki dejstva, da ljudje množično verjamejo vanje, lahko povsem destruktivni.