Lahko rešimo sebe pred neumnostjo?

Na prvi pogled se ne zdi, da imajo katastrofalne podnebne spremembe, ki jih na svoji koži že čutijo milijoni ljudi vsak dan, in uživanje rdečega mesa, ki ga proizvaja več kot milijarda živali, uživajo pa ga tudi milijoni ljudi vsak dan, kaj skupnega. Če pa se zgolj počasi sprehodimo skozi nekaj skrbno izbranih objektivnih podatkov, lahko mnenje takoj spremenimo. Pravzaprav je kar nujno, da ga spremenimo, sicer je naše razmišljanje nerazumno, kajti pod težo objektivnih podatkov bi mnenja tako ali tako morali spreminjati. Taka je zahteva, če hočemo dolgoročno preživeti; bila bi zahteva, tudi če ne bi hoteli dolgoročno preživeti. Je razumna, nima dobre alternative, in je etična. Kljub temu jo številni ljudje vsaj nezavedno zavračajo vsak dan.

Že nekaj let nam znanstveniki vztrajno dokazujejo, da so podnebne spremembe presegle točko brez vrnitve, pa še vedno obstajajo podnebni skeptiki. Torej sprememb ne moremo ustaviti. Zakaj ne?

Najprej zato, ker človeštvo skrbi za to, da se v ozračje redno iz dneva v dan dvigujejo gigantske količine ogljikovega dioksida (več kot 35 milijard ton letno). Dejstvo je, da učinki navzočnosti ogljikovega dioksida v ozračju vztrajajo stoletja. Če bi takoj zdajle nehali s kurjenjem fosilnih goriv in če bi naredili čisto vse, kar je treba narediti, da ne bi niti ena sama dodatna molekula ogljikovega dioksida odfrčala v ozračje, bi učinki, ki smo jih že sprožili, vztrajali do leta 3000. Čisto natančno: če danes, ko je v ozračju več kot 410 molekul ogljikovega dioksida na milijon molekul, prenehamo z vsemi dejavnostmi, ki vplivajo na to številko, bo leta 3000 v ozračju še vedno 330 molekul ogljikovega dioksida na milijon molekul. 
     
Ozračje se je torej že spremenilo tako, da ga ne moremo spraviti v stanje pred spremembo. Kaj se bo zato dogajalo v prihodnosti?

Ogljika ne bomo prenehali kuriti, saj ne obstaja sila, ki bi v kratkem času bistveno spremenila kapitalistični način proizvajanja dobrin in porabe energije, zato smo lahko prepričani, da se bo stanje slabšalo iz dneva v dan. Pa ogljik sploh ni najpomembnejši dejavnik pri spreminjanju podnebja. Pomembnejši je namreč vsaj metan, če druge dejavnike zaradi argumenta za hip postavimo na stran.

Tu vstopijo v zgodbo o podnebnih spremembah krave in biki, ki proizvedejo poleg rdečega mesa tudi veliko metana. Tega je seveda še veliko več pod oceani, v Sibiriji, v Kanadi in drugje, toda ljudje pojedo velikanske količine rdečega mesa, zato bi rad poudaril tole.

Ko nas politiki, ekonomisti in drugi tolažijo, češ da bomo počasi zmanjšali rabo fosilnih goriv do leta 2030 ali 2040, vsekakor pa do konca stoletja, bi morali v isti sapi dodati, da bomo zmanjšali tudi porabo rdečega mesa, a nas ne tolažijo. Pravzaprav nas vsak dan nagovarjajo, naj ga pojemo čim več. Drugo ime za to je nora razumnost.

Bo vse to spremenilo gospodarstvo, ki temelji na poceni energiji iz fosilih goriv? Seveda ne bo, saj so kontradikcije kapitalizma premočne in preobsežne, da bi jih lahko v kratkem času presegli, omejili ali vsaj držali pod nadzorom.

Nora razumnost bo zato še naprej prevladovala in človeštvo se bo vse bolj približevalo lastni pogubi, ki bo morda celo dokončna. Peter Wadhams je zato pred nekaj dnevi izjavil, da človeštvo morda sploh ne zasluži preživetja, ker se obnaša preveč neumno; na žalost se strinjam z njim, saj kot razumno bitje nimam nobene druge možnosti.

Ima namreč popolnoma prav, kajti dolgotrajno uničevanje edinega okolja, v katerem človeštvo lahko preživi, ne more biti drugačno kot ne-umno. Zopet se lahko navežem na Marxa, ki je vedel, da je svet preveč zapleten, da bi ga lahko pojasnil zdravi razum. Pojasni ga lahko le znanost, vendar nima večina ljudi zanjo niti časa niti interesa. Ima ga za vraževerje, za znanost pač ne, ima ga za politike kot blagovne znamke, ima ga za svoje posebne potrebe, to pa je tudi bolj ali manj vse.

Zanimivo pa je, da se je Marx kljub vsemu ves čas svojega raziskovanja zanašal na tri človekove dejavnosti, ki krepijo upanje, da bo nekoč res bolje.

Na prvem mestu je politika, na drugem umetnost, na tretjem pa razmišljanje, kar je dodatno zanimivo, saj tudi politike in umetnosti ni brez razmišljanja. Zakaj se je Marx zanašal nanje?

Ker nujno vodijo k zavesti o kontradikcijah sveta, v katerem živijo ljudje. Z njihovo pomočjo se torej vse bolj zavedajo prave narave sveta, kar zopet pomeni, da se spopadajo med seboj za boljši svet vsaj z besedami, če ne tudi z dejanji.

Spopadati pa se je tudi treba, sicer ni mogoča nobena resna družbena sprememba, kajti brez bojev za drugačen svet bomo imeli na voljo le več istega – več rdečega mesa, več ogljikovega dioksida, več metana in več katastrofalnih podnebnih sprememb, za posledice katerih človeštvo že sedaj plačuje stotine milijard dolarjev letno.

Podnebne katastrofe epskih razsežnosti, ki se nam obetajo, so nekaj novega v zgodovini človeštva. Vse bolj bo jasno, na kako bizaren način so povezane z revolucionarnim Marxovim spoznanjem, da večja moč kapitala pomeni vse več potrošnih dobrin, da je torej potrošništvo neizogibno, zato so tudi podnebne katastrofe neizogibne, saj človeštvo potrebuje več in več energije za njihovo proizvodnjo in distribucijo. Marx o njih ni mogel vedeti dosti, danes pa je povsem jasno, kako prav je imel, ko je vztrajal, da kapitalizem koplje samemu sebi grob. V resnici ga že nekaj stoletij koplje celotnemu človeštvu.

V tej perspektivi je več kot zanimivo Marxovo razmišljanje o osvobajanju ljudi, ki živijo ujeti v ozke okvire vsakdanjega življenja, čeprav se nenehno povečujejo. Osvobajanje pomeni, pravi Marx, da vsi ljudje postanejo gospodarji pogojev lastnih življenj, kajti samo na tak način se lahko polno razvijajo. Je to mogoče, je v luči zapisanega sploh še dovolj časa?