Lahko noč, otroci

Rodi se nov dan. Peljem se v službo, zunaj je še temno. Poslušam radio. Zažgoli prijeten ženski glas, na vrsti so oglasi. Dobro, saj mi ni hudega, bom že preživel še en oglas v morju drugih. Slišim, da mi glas sporoča, naj se začnem greti z zemeljskim plinom, ker da je to zelo koristno in je naložba smiselna, pa še denarno se povrne že v nekaj letih. Pomislim, da se uboga gospa verjetno ne šali, sicer pa je samo posodila glas nekomu, ki je napisal scenarij za to nevarno in neumno reklamo. Kasneje preberem najnovejše poročilo znanstvenikov, ki delujejo v okviru Global Carbon Project. Merijo količine toplogrednih plinov v ozračju. In poročajo. Vprašanje je kajpak, če jih sploh kdo posluša, kot smo prisiljeni poslušati zlasti reklame in politike.

Znanstveniki kljub temu poročajo, saj je to njihova dolžnost. V zadnjih dveh desetletjih, torej od leta 2000 sem, so se globalne emisije metana povečale za skoraj 10 %. Navajam v izvirniku: Annual emissions have increased by about 50 million tonnes from the 2000–06 average, mainly driven by agriculture and the natural-gas industry, the scientists report in two papers on the global methane budget. Prevod: letni izpusti so se v primerjavi s povprečjem 2000–2006 povečali za približno 50 milijonov ton, predvsem zaradi kmetijstva in industrije zemeljskega plina, poročajo znanstveniki v dveh dokumentih o svetovnem proračunu za metan.
 
Naj poudarim: … zaradi kmetijstva in industrije zemeljskega plina.
 
Sicer pa iz dneva v dan poslušam, da se bomo razogljičili in bomo kmalu nevtralni; spreminjajo se le letnice – do leta 2050, 2040, 2100 … Torej naj bi bili mirni, ker bo še vse v redu.
 
Nekdo me vedno znova vpraša, če še vedno ne jem mesa. Ko odgovorim, da ga ne jem in da ga tudi nikoli ne bom, mi prav tako vedno odvrne, da bi ga moral jesti, da ne bom oslabel. Ko rečem, da to preprosto ni res, mi reče, da moje telo potrebuje beljakovine in da je nekje prebral, da brez beljakovin ni dobo biti. Še vedno enako mirno odgovorim, da je bolje prebrati kako resno znanstveno študijo ali, bolje, metaštudijo, ki dokazuje ravno nasprotno. Da torej moje telo dobi čisto vse atome in vse molekule iz drugih virov, kar pomeni, da mesa kratko malo ne potrebuje. Včasih tudi sam navedem kak izsledek, povezan z industrijsko pridelavo mesa, vendar me ne posluša.  
 
Živali, ki jih človeštvo domnevno potrebuje, kar pomeni, da jih redi, zakolje, nato pa poje, v svojem sicer kratkem življenju proizvedejo veliko metana, ki je zelo močan toplogredni plin. In poljedelci potrebujejo veliko umetnih gnojil. Zaradi tega je v ozračju vse več dušikovega oksida, zelo močnega toplogrednega plina.
 
Zvečer vidim na televizijskem zaslonu dva moža, eden je visok in drugi je nizek. Nekaj pečeta na žaru in sporočata gledalcem, da je vsekakor velik užitek jesti pečeno meso. Tudi v tem primeru nista sama kriva za neumni scenarij, ki ga je nekdo spisal, da bi podpiral živinorejski lobi.
 
To pa še ni vse. V istem dnevu mi ministrski predsednik sporoči, da bi bila lahko Slovenija na zavidljivem petnajstem mestu na svetu, če bi le znala izkoristiti nekakšne priložnosti. Potem bi postala bogatejša, na primer nekakšna druga Švica, odmeva v moji glavi iz časov, ko se je rojevala Slovenija, in njeni prebivalci bi bili srečni. Kot v pravljici za lahko noč.  
 
Le da noč ne bo lahka, ker se bodo izpusti še naprej kopičili, Zemlja pa se bo spreminjala v Venero. Res bi rad videl, kdo bo ustavil naftne lobije in sploh vse lobije fosilnih goriv (baje velik delež Slovencev pozimi še vedno kuri drva, da se ogreje) ter vse živinorejske in poljedelske lobije, da ne bodo izpusti metana in dušikovega oksida iz dneva v dan večji.
 
Ko pa je tako prijetno zazibati ljudi v spanec s pravljicami o ogljikovem dioksidu, ki ga bo bojda iz dneva v dan manj, dokler se ne razogljičimo, to pa bo tudi že čisto kmalu.