Kupi srečo

Oglas se nenehno vsiljuje, kot da je organski in nujni, neločljivi del sveta. Kupil naj bi srečo. Oglaševalci torej vztrajno želijo, da kupim srečo. A zakaj bi to želeli? Kakšna je njihova resnična želja? Da nekaj kupim, kajpak. Da zaslužijo. Oni bi tako zaslužili, jaz bi imel srečo. Bi imel srečo ali bi bil srečen? Bi me nakup sreče naredil srečnega? Je sreča res nekaj, kar je mogoče kupiti? Obstaja izdelek, na katerem piše sreča? Kaj pa izdelek, zaradi katerega bi postal srečen, če bi ga kupil? Ne, seveda ne, sreče ni mogoče kupiti, saj to vemo že zelo dolgo. Oglas, ki me poziva h kupovanju sreče, nima nobenega smisla. Je zgolj simptom časa, v katerem se zdi, da je mogoče reči karkoli, ker so standardi oglaševanja in komuniciranja padli. Oglasi tako vse bolj zgolj zapolnjujejo kognitivni prostor, um ljudi, ki naj bi bili potrošniki, ker je pač treba biti potrošnik, čeprav nihče pri zdravi pameti ne ve, zakaj bi bilo to res treba. Generacija Z je tako prva generacija, ki ima na voljo neskončno veliko informacij in ne pozna sveta, v katerem ni bilo medmrežja, po katerem se je mogoče neskončno dolgo sprehajati, ne da bi imelo tako sprehajanje najmanjši smisel in je lahko povsem absurdno. Vse skupaj pa ima posledice.

Inflacija bo milijone Britancev potisnila v zimo akutne gospodarske bolečine, sporoča naslov članka v časniku The Guardian. Avtorica Polly Toynbee piše, da se to zimo ena od desetih družin že sooča s finančno krizo. In nadaljuje: veliko gospodinjstev ne bo moglo kriti stroškov najemnine, hrane in osnovnih računov.
 
Govorimo o državljanih ene najbogatejših in najrazvitejših držav sveta. Drugje po svetu je še veliko slabše. Elita obenem sporoča, da je virus omikron največja grožnja svetovnemu zdravju; ameriški predsednik dodaja, da bodo necepljeni doživeli zimo hudih bolezni in smrti.
 
Bizarnost oglasa, naj kupim srečo, se tako še poveča. 
 
Slaba novica je, da vedno obstajajo slabe novice. Dobra novica pa je, da se človek lahko umakne in ne sprejema slabih novic, da bo jutri na sporedu še več istega oziroma še več slabih novic. Kupil bi srečo, le da je ni mogoče kupiti. Ne bi bil rad sam, a drugih ljudi ne more prisiliti, da so z njim. In kako biti z njimi, če pa se vsak dan ponavlja eno in isto: ljudje hodijo mimo mene, kot da sem neviden. Pozivanje k sreči je tako vse bolj votlo, medtem ko je doživljanje sveta in tega, kar se dogaja v njem, prazno, čeprav je napolnjeno z oglasnimi vsebinami, s simuliranimi podobami sreče in političnim novorekom.
 
Obstajajo razsežnosti sveta, ki jih oblikuje diktat, zaradi katerega nismo vsak dan srečnejši, čeprav se zdi, da bi morali biti. Politiki pravijo, da je prav, če smo svobodni, in opozarjajo, da moramo biti tudi odgovorni, medtem ko minister zlahka prestane interpelacijo, čeprav je bilo njegovo govorjenje vulgarno, primitivno in vse prej kot odgovorno.
 
Umrla je Lucía Hiriart; kmalu bi imela 100 let. Bila je vdova nekdanjega čilskega diktatorja. Kako je živela vsa ta leta, vedoč, da je bil njen soprog diktator? Ali pa je bila iskreno prepričana, da je bil dober človek, ki je storil veliko dobrega za druge ljudi. Je bila zaradi takega prepričanja kaj srečnejša? 
 
Morda pa je vse v redu in nas slabe novice vznemirjajo po nepotrebnem. Ali pa se vznemirjamo, namesto da bi bili svobodni in odgovorni, kot od nas pričakuje elita.