Kulta za ohranjanje družbenih razlik

Študij psihologije je zajemal tudi za tiste čase radikalne in celo revolucionarne prakse dela na sebi, ki so k nam prihajale iz Amerike. Učili smo se izražati čustva in misli in občutke, učili smo se, da se nam ni treba bati drugih ljudi, učili smo se biti samozavestni in asertivni, učili smo se regulirati stres. Danes sem hvaležen za te študijske izkušnje, ki jih ni bilo tako malo. Kasneje pa sem z grozo v očeh spoznaval, kako se take prakse širijo in postajajo vse bolj popularne in poenostavljene, dokler niso bile končno čisto povsod. Nastajal je tudi kult pozitivnosti: pozitivnih energij, pozitivnih vibracij, pozitivnih misli, pozitivnih sporočil … Nenadoma se je zdelo, da mora biti vse pozitivno, da človek ne sme biti več jezen ali kaj podobnega, ker so čustva razdelili na pozitivna in negativna ter seveda dodali, da so negativna tudi slaba in razdiralna in da bi se jih moral človek sramovati. Vse bolj mi je postajalo jasno, kako prav je imel Marcuse v knjigi iz leta 1964 z naslovom Enodimenzionalni človek, v kateri je razvijal koncept enodimenzionalnosti človeških življenj ter povezav med zabavno kulturo in novimi oblikami družbenega nadzorovanja ljudi potrošnikov po drugi svetovni vojni.

Revolucionarna zadeva, senzitivni treningi, gestalt terapija, treningi asertivnosti, delovanje podpornih skupin, je postajala modna, družbeno sprejemljiva in celo nagrajevana. Kultu pametnih ljudi se je pridružil kult pozitivnosti, skupaj sta tvorila granitne podlage za življenje z novimi praksami dela na sebi, s katerimi se je mogoče spretno izogibati prav spoznanjem o resnici lastne družbene in eksistencialne enodimenzionalnosti. Vsak človek je tako dobil vsak dan porcijo sporočil: vse probleme je mogoče rešiti, vse je mogoče doseči, če si pozitiven, če verjameš vase, če imaš močno voljo, če se trudiš, če raziskuješ samega sebe in odkrivaš svoje potenciale. Ljudje naj bi tako težili k izvrstnosti, inovacijam, kreativnosti in kritičnemu razmišljanju, delali naj bi na sebi in odkrivali svoj pravi, resnični naravni jaz, da bi postajal kapitalizem vse prijaznejši. Pozitivno razmišljanje naj bi vodilo ljudi k sreči, prispevalo naj bi kar h globalni sreči vseh ljudi.
 
Študentska leta so minila, postal sem psiholog, k meni pa je prihajalo vse več ljudi s povsem nasprotnimi vsakdanjimi izkušnjami. Številni so bili čustveno pohabljeni, izčrpani, na robu samomora. In nihče ni upal razmišljati o preprostem empiričnem dejstvu: da smo ljudje različni, da imamo različne potenciale, različne sposobnosti in različne gene. Da na primer sam ne morem postati drugi Mozart, pa če živim tisoč let in skladam ob pomoči najboljših učiteljev vsak dan do nezavesti. Preprosto ne morem in pika.
 
Paradoks sodobnega časa je, da kult pametnih in kult pozitivnosti ne prispevata k večji inkluzivnosti ljudi, k večji družbeni pravičnosti, k družbenemu opolnomočenju ranljivih družbenih skupin, temveč podpirata in krepita – nepravičnosti, neenakosti in neuspešnosti. Zakaj, kako je to mogoče?
 
Še bolj kot v preteklosti namreč velja, da zmagovalec pobere vse. Vsi drugi se morajo truditi, toda ne morejo zmagati. Verjeli naj bi, da je elita razsvetljena, osvobojena, modra in moralna, zato se trudijo, da ne bi ostajali zadaj. Medtem ko elita domnevno živi razsvetljena življenja po najvišjih načelih etičnosti, so sami vse bolj obremenjeni z občutki krivde, neadekvatnosti in neuspešnosti, pa čeprav se ves čas trudijo.
 
Elita, ne zgolj 1 %, temveč zgornjih 20 %, tako rekoč onemogoča premikanje po družbenih lestvicah, kajti že sam njen obstoj in njen način delovanja, s katerim se ohranja na svojem položaju, gotovo je, da ne stoji križem rok in ne čaka onih spodaj, da jo dohitijo, je dovolj, da spodnji sleherniki tako rekoč ne morejo splezati nikamor. Imajo dovolj premoženja, da si privoščijo vse, o čemer spodnji zgolj sanjajo in po čemer zaman hrepenijo.
 
In tu pride do polnega izraza bizarnost pozivanja ljudi, naj sanjajo. Tudi če sanjajo dan in noč, večina namreč ne bo nikoli splezala v zgornji srednji razred, kaj šele v elitnega. Spodnji namreč ne morejo nikoli tako hitro plezati, kot pleza elita. Preprosto nimajo dovolj finančnih sredstev, nimajo dostopa do kapitala; imajo predvsem sanje.
 
Prednosti, koristi, ugodnosti in vse drugo se tako prenašajo iz generacije v generacijo, na žalost pa se prenašajo tudi sanje. Družbenih sprememb zato ni pričakovati.