Kult pametnih – 4

Šolski sistemi, kakršne poznamo, kljub spremembam in nenehnim reformam še vedno služijo istemu namenu. V hierarhično urejenih družbah, ki nastajajo in se ohranjajo znotraj kapitalističnega družbenega sistema, so narejeni za to, da ga podpirajo. Kako ga podpirajo? Podpirajo ga tako, da usposabljajo delavce. To delajo na ne preveč zahteven in zapleten način: otroke preoblikujejo in prevzgajajo v delavce. Ti morajo delati v tekmovalnem okolju, ki je hierarhično urejeno. Torej je že na samem začetku jasno, da bi bili delavci radi čim više na družbenih lestvicah. Nihče ne želi biti na dnu. Mislim, da je tako razmišljanje razumno. Zakaj bi bil na dnu, če sem lahko vsaj za en klin više? A vse skupaj se prične v ranih letih, ko otrok prvič prestopi šolski prag. In nikakor ni nevtralno, kot bi morda radi verjeli.

Ljudje, ki razmišljajo na tak način, takoj slišijo na tisto uho, na katerega se naslavljajo motivatorji: poskrbi za močno voljo, trdo delaj, bodi discipliniran in boš zlezel malo više; če se boš še malo potrudil, boš prišel še dlje oziroma više. Z malo truda ima zato lahko vsak učenec odlične ocene.
 
Šola torej neposredno in objektivno skrbi za učence in kasnejše razvrščanje delavcev ter za kompetence, ki naj bi jih imeli dobri delavci. Vse skupaj je kajpak namenjeno delovanju gospodarskega sistema, čeprav je mogoče v njem odkriti tudi njegove neracionalne in nefunkcionalne potrebe, kot jih imenuje DeBoer v osmem poglavju knjige o kultu pametnih.
 
Nefunkcionalne potrebe sistema pa so čisto nekaj drugega kakor avtentični interesi, želje, potrebe in zahteve delavcev, učencev, dijakov in študentov. 
 
Avtentične potrebe in želje ljudi, ne le učencev, dijakov in delavcev so – blagostanje (well-being) ali dobro življenje. Tega pa ne zagotavljajo pametne naprave, ne zagotavlja ga premoženje in ne zagotavljajo ga profiti, zlasti pa ga ne zagotavlja vzpenjanje po hierarhiji. Kaj ga torej zagotavlja?
 
Zagotavlja ga skupnostna skrb, skrb občestva za čisto vsakega člana. Ali kot piše DeBoer: kot socialista me zanimata povečevanje stopnje, do katere skupnost prevzema odgovornost za vsakega svojega člana, in poglabljanje societalne predanosti pri zagotavljanju blagostanja za vsakogar (prav tam).
 
Obstaja pa tudi recept, kako narediti veliko ljudi nesrečnih. Šolanje ima pri tem pomembno vlogo.

Recept je preprost. Standardizirajte čim več dejavnosti iz vsakdanjega življenja; artikulirajte visoke standarde, postavite lestvico visoko. Povejte različnim ljudem, da je njihova sreča močno odvisna od doseganja tako postavljenih standardov. Če boste uspešni, se bodo ljudje odzvali in se začeli truditi, da bi standarde dosegali. Nekateri jih kajpak bodo, nekateri jih ne bodo. In ti, ki jih ne bodo, se ne bodo počutili dobro. Pravzaprav bodo vse bolj nesrečni, imeli bodo občutke manjvrednosti, občutke krivde, ker se domnevno ne trudijo dovolj, občutke, da so nekompetentni, neuporabni, nekoristni, leni in zarukani.
 
Psihologi imamo polne roke dela z mladimi ljudmi, ki se počutijo natanko na opisani način. Njihova različnost jim ni v korist, saj naj bi se kljub različnim potencialom vsi enako naravnavali na visoke standarde in jih kajpak tudi dosegali, če ne kar presegali.
 
DeBoer: če verjamete mitu o totalni edukacijski plastičnosti, da torej lahko vsak učenec doseže vsako raven uspešnosti pri vsakem predmetu, potem lahko zagovarjate tako višje standarde kot večjo zmogljivost. Če pa ste pri volji opustiti ta prijetni mit, potem morate sprejeti nižje standarde, da bi več učencev ostalo v sistemu in da bi zaščitili tiste učence, ki ne bodo nikoli dosegli bolj rigoroznih standardov, pred frustracijami in ponižanjem zaradi neuspešnosti (prav tam).