Kult pametnih – 3.

Ko dobi te dni vestern The Power of the Dog (Jane Campion) cel kup nagrad, med njimi je tudi prestižni zlati globus za najboljši film v kategoriji drama v letu 2021, je že znano, da tlakuje njegovo precizno, počasno, detajlno oblikovanje zapletenega in nikakor enoznačnega razmerja med protagonistoma pot, po kateri se lahko odpravimo do cilja, za katerega je prav tako že dolgo znano, da ima posebno vlogo in funkcijo v življenju vsakega človeka. Morda je presenetljivo, vendar je prav zato še pomembnejše in vrednejše razmišljanje, kako ljudje oblikujemo medsebojne odnose v realnih svetovih, ki prekašajo virtualne in simulirane ne le po kompleksnosti, temveč zlasti po odprtosti do ustvarjanja pomena in smisla tega, kar imamo lahko med seboj. Mislim na preprosto spoznanje, da ljudje bolj intuitivno čutimo kakor vemo, kaj je zares pomembno na tem svetu, česa si dejansko želimo, kaj bi radi drug od drugega. Taki občutki so stalnica, so kakor granitna skala, ki je ni mogoče premakniti in je niti ni treba; intuicija nam govori, da je vsak človek vreden in da mu ni treba z močno voljo dokazovati, da je to res. Nobene resne potrebe po simuliranju tega, kar je med nami, ni, zato je mnenje, da so simulacije dobre vsaj za zabavo in preganjanje časa, vulgarno, prej ali slej pa celo nesmiselno. West Side Story Stevena Spielberga, še ena z zlatim globusom nagrajena mojstrovina, zato izvrstno dopolnjuje zapisano. Dopolnjuje natanko z zgodbo o tem, kar čutimo, ko smo mladi, in čutimo, ko smo stari. To je želja, da zares razmišljamo s svojo glavo in ne sledimo nobeni modni različici takega razmišljanja, ki je trenutno v obtoku, da sledimo tistemu nenavadnemu in močnemu občutku, da obstaja nekaj, ne vemo, kje, kar lahko spremeni naše življenje in nas same, to, kar imamo med seboj, da se uresniči, kar bi lahko imeli, namesto da se nenehno ponavlja eno in isto, v svetu, v katerem se obnavlja tudi prepričanje, da so nekateri ljudje vredni več kakor drugi. Tale zapis zato ne bi bil dober, če ne bi dodal pike na i, ki jo predstavlja pogumna, nežna, občutljiva in pokončna avtobiografska pripoved Kennetha Branagha z naslovom Belfast. Piko na i pristavi z drugačnim pogledom, ki se ne zmeni za jezo in obup v sicer objektivno težavnem svetu, v katerem je Branagh odraščal. Vsi trije filmi predstavljajo svetove, v katerih kot gledalci uživamo in se zavedamo, kako hitro smo zmožni poteptati in uničiti ne le sanje drugega, temveč tudi svoje, kot da nam ne bi bilo mar zanje.   

Ljudje od nekdaj iščejo varnost in zagotovila. Tudi v letu 2022. Kitajska bo dokončno prevzela prvo mesto na lestvici najmočnejših držav. Zdelo se bo, da je to v redu, saj je na čelu države mogočna partija, za njo pa mogočna vojska. In če bo v tem letu ameriški predsednik na polovici mandata izgubil podporo, bodo nastopili še bolj mrakobni časi. Avtokracija kitajskega tipa bo postala legitimna, sprejemljiva za ves svet, saj bodo ljudje zlahka ugotovili, da je učinkovitejša od zahodne demokracije. Saj že danes skoraj nikogar ne zanima objektivno dejstvo, da je Kitajska še vedno večinoma revna država, da so v njej delavci v glavnem izkoriščani, da je država umazana in globoko notranje razklana. Ljudje namreč ne štejejo, šteje zgolj kapitalistični uspeh. Kitajska različica družbenega sistema bo prevladala, zahodne različice bodo izgubljale, kot izgubljajo že nekaj časa.
 
Filmske pripovedi pa bodo še naprej vztrajno ponujale svetove, v katerih je lahko življenje popolnoma drugačno, svetove, v katerih je vsak človek vreden, in ne potrebuje dokazov za to, kar pomeni, da se mu zlasti ni treba poganjati za imaginarnimi cilji, da ni treba garati in da ni treba imeti močne volje, da bi uspel.