Kult pametnih – 2.

Nekateri otroci se morajo odrekati svojim sanjam in jih zamenjati s sanjami svojih staršev. Ti sanjajo o uspehu, ki je zgolj različica občega žargona. Tamle zunaj je beseda uspeh, ljudje pa spontano verjamejo, da nekako intuitivno že vedo, kaj pomeni. Opazujejo uspešne ljudi in si mislijo, da so pač uspešni. Ne sprašujejo se o pomenu besede uspeh. In otroci?

Otroci, ki sanjajo sanje svojih staršev, ti pa sanjajo kapitalistične sanje, natanko  s sanjanjem pomagajo ohranjati družbene razlike in nepravičnosti. Vpogled je zato pomenljiv. Ljudje namreč sanjajo, sanjanje razumejo kot nekaj nedolžnega in pozitivnega, obenem pa že vzdržujejo in celo krepijo sistem gospostva, nepravičnosti in krivic. O njih ne razmišljajo, a jih objektivno krepijo. Ne zanimajo jih, zato je delovanje sistema še bolj brezhibno, ker je manj teh, ki bi ga ovirali.
 
Kdor v šoli ni dovolj uspešen, je že na dobri poti, da bo neuspešen tudi sicer v življenju; taka je mantra. Zlasti pa je na poti, na kateri se meri vrednost posameznega človeškega osebka. Korelacija ni majhna: visoke šolske ocene so izraz vrednosti učenca kot človeka. Le da niso niti približno.
 
Poleg staršev še številni drugi ljudje, vzgojitelji, učitelji, motivatorji, vplivneži, ljudje, ki hočejo vplivati na druge ljudi, politiki in zlasti pripadniki elite, nenehno trobijo, da je uspeh v življenju, ki se meri na trgih, tudi izraz človekove vrednosti.
 
Enačba je ves čas v zraku. Globalna ekonomija znanja, življenja v družbi znanja povezuje ljudi v globalno vas, v kateri sta inteligenca in vrednost ljudi isto. DeBoer upravičeno govori o kultu pameti in pametnih ljudi.
 
Kult je preprost. Človek je vreden na trgu. Vreden je zgolj na trgu. Če tam ne iztrži vrednosti, je brez nje. Vreden je, če je pameten, kajti pamet ali inteligenca izraža njegov esenco, njegovo jedro in njegovo vrednost, pa najde na trgu pravo mesto in dobi ustrezno ceno.
 
Vrednost ljudi se torej meri. Meri se na svobodnih trgih. Le da se ne.
 
Inteligence ni mogoče kupiti. Ni je mogoče ustvariti. Še manj je mogoče kupiti vrednost človeškega bitja, ki ni končna, temveč je neskončna. Ni je mogoče ustvariti, narediti, oblikovati. Ni je mogoče prodati ali zamenjati. Vrednost preprosto vselej že je in ni le nezamenljiva, saj je tudi neuničljiva. Ekonomija nima s tem nobene zveze.
 
Kult pametnih ljudi zastopa spoznanje, da so nekateri ljudje zares izjemno inteligentni in nadarjeni in genialni. Večina ljudi pač ni. Štos pa je, da je to čisto v redu. A ne v hierarhično urejenem in tekmovalnem svetu.
 
Nihče ne izbira svojih staršev, nihče ne more vplivati na okolje, v katerem se bo rodil, nihče ne more vplivati na genetiko, ki jo dobi od svojih staršev. Meriti vrednost ljudi je zato sporno že čisto na začetku. In sistem, ki deli bogastvo, premoženje, denar in vpliv na podlagi akademskih dosežkov, je v osnovi nepravičen, ker je preprosto prirejen in prilagojen eliti.
 
Lahko mislimo boljši sistem in boljši svet z drugačnimi temelji, poudarja DeBoer. A najprej si moramo zastaviti vprašanje, kdo je v hierarhičnem in tekmovalnem svetu uspešen in zakaj. Potem si moramo kajpak pošteno odgovoriti.
 
Drugačni temelji življenja najprej pomenijo, da ljudje ne verjamejo v kliše, da človek lahko uspe v življenju, če ima močno voljo. Močna volja je zgolj metafora, poleg tega pa je en sam dejavnik v morju dejavnikov. Preprosto je groteskno verjeti, da človek zmore vse, če le verjame, da zmore, če ima močno voljo in če trdo dela, če gara iz dneva v dan. To kratko malo ni res.
 
Številni ljudje torej narobe verjamejo v pomen volje. Narobe verjamejo v cel kup stvari, ki so logično in smiselno povezane z napačnim verjetjem v pomen močne volje. Privzeti morajo namreč tudi prepričanje, da smo vsi ljudje enaki po sposobnostih, da je razlika med nami zgolj v volji. Sledi novo, moralistično prepričanje. Kdor je nima dovolj, bi se moral nekoliko potruditi, da bi je imel dovolj, potem pa je pot do uspeha odprta.
 
Na takih temeljih starši pritiskajo na otroke. Nekateri se zato zlomijo. Pritiskajo tudi vzgojitelji in učitelji. Kasneje pritiskajo sodelavci in šefi in direktorji. Pritiskajo pa tudi mediji, pritiskajo oglasi. Pritiski so preprosto povsod. Zlasti pa ljudje pritiskajo sami nase.