Kult pametnih – 1.

Ko sem kot študent bral knjigo Izpiti in gospostvo (Steinar Kvale), sem bil navdušen nad avtorjevo držo, saj brez zadržkov odlično analizira gospostveno funkcijo izpitov, šolskih testov, spraševanja pred tablo. In kot učenec oziroma kot vsakdo, ki mora za vsaj devet let v šolske klopi, sem se povsem strinjal z njegovo ugotovitvijo, koliko stresa vse skupaj povzroči in kako malo veljavne so šolske ocene. Danes mi je še bolj jasno kot takrat, da je šolanje pomemben dejavnik pri ohranjanju družbenih razmerij moči in družbenih krivic. V roki imam knjigo z naslovom The Cult of Smart: How Our Broken Education System Perpetuates Social Injustice. Spisal jo je Fredrik deBoer. Seže v srce naših šolskih sistemov in vnovič dokaže, kar me je zanimalo ob branju Kvalejeve knjige: načini šolanja otrok in mladine bi morali biti bistveno drugačni od teh, ki prevladujejo v šolskih klopeh. Zakaj?

Izobraževanje otrok, njihovo šolanje in usposabljanje je izjemno zahtevno in odgovorno delo. Je dolgotrajno in naporno. In delo z otroki, ki šele odraščajo in se oblikujejo, nikoli ni zgolj nevtralno prenašanje znanja v njihove pametne glave, temveč je vselej tudi vzgajanje, kultiviranje, oblikovanje in preoblikovanje njihove osebnosti. Nikakor torej ni nepomembno, kdo se ga loteva in kako.
 
Kljub nenehnim reformam šolskih sistemov je v njih še vedno veliko učenja na pamet, prenašanja zastarelih informacij, zastarelega znanja in nepomembnih podatkov. Veliko je stresa, pritiski, da morajo biti vsi učenci odlični, so danes večji kot kadarkoli doslej. Pritiskajo starši, pritiska mladež, pritiska družba. Zakaj?  
 
Nekateri učitelji so odlični, nekateri so povsem nekompetentni. Učenci so različni, velike so celo razlike v istem razredu, saj imajo kronološko enako stari učenci različno mentalno starost. Toda to je šele začetek, to je šele uvod k veliko dramatičnejši pripovedi, pod katero je podpisan Fredrik deBoer.
 
Družba, v kateri poteka izobraževanje in vzgajanje mladih ljudi, ni pravična; to pač preprosto že dolgo vemo. Še manj je idealna. Je polna notranjih nasprotij in je razdeljena na družbene skupine ali razrede. Intelektualne sposobnosti ljudi niso enake, temveč so različne. O tem že dolgo ni nobenega dvoma.
 
V zadnjem obdobju je zelo popularno razpravljanje o enakih možnostih; morda prav zaradi tega. Različni ljudje naj bi imeli enake možnosti. Na primer za uspeh. A kaj to v resnici pomeni?
 
Živimo v svetu, v katerem obstajajo stabilne hierarhije. Tudi o tem ni nobenega dvoma. Govorjenje o enakih možnostih se zalomi že tukaj, na samem začetku. Kako namreč uspeš, če si na spodnjem koncu hierarhične lestvice? In kako uspeš v svetu, ki ni le poln hierarhij, temveč je tudi tekmovalen? Različni ljudje morajo tekmovati med seboj, drug z drugim. Je pri tem pomembno, kako inteligenten je kdo? In kako tekmuješ z drugimi, če na primer ne moreš tekmovati, nočeš tekmovati ali pa preprosto nisi sposoben tekmovati?
 
Obstaja tudi kult pameti, kult pametnosti. Avtor knjige z enakim naslovom se zavzema za popolnoma nov in zelo drugačen cilj izobraževanja mladih ljudi. Povezan je z idejo enakosti in egalitarnosti, vendar na zelo poseben način.
 
Elitni ljudje imajo kajpak dovolj denarja, da pošiljajo svoje otroke v elitne šole. Elitno izobraženi pripadajo eliti. V svetu, ki ga oblikuje in nadzora industrija uspeha in uspešnosti, so uspešni. Krog se sklene. Ali pa se tudi ne.
 
Zakaj vlagajo nekateri starši velikanske vsote denarja za šolanje svojih otrok, se sprašuje avtor. Vprašanje je zares dobro. V hierarhičnem in tekmovalnem svetu, v katerem je uspeh neposredni izraz posameznikove vrednosti. To spoznanje pa je uvod v novo, srhljivo zgodbo.