Kriza sveta, upravljanje z vtisi in resnica

Včerajšnje predavanje iz kritične pozitivne psihologije sem izpeljal iz ene same ideje: vrednote. Začel sem s preprostim vpogledom v nujno zavezanost znanosti resnici. Raziskovanje sveta, da bi ga razumeli, je namreč naravnano k resnici taistega sveta, to pa pomeni, da znanost ni brezbrižna. Ni res, da je nevtralna in objektivna, zadeva je nekoliko bolj zapletena. Resnica je morda daleč najpomembnejša vrednota človeških bitij. Zlasti v današnjem svetu, v katerem znanstveniki iz dneva v dan opozarjajo na resnico naših življenj, ki je: nujno moramo aktivirati pozitivne družbene in gospodarske procese, ki bodo tlakovali pot k srečnejšemu, bogatejšemu, cvetočemu in vzdržnemu načinu življenja za vse naslednje generacije. In če jih ne aktiviramo? Nam ni pomoči. Nobeno zanikanje resnice nas ne more rešiti.

Če bi bila znanost brezbrižna do resnice, bi bilo absolutno vseeno, ali jo resnica zanima ali ne. V takem primeru pravzaprav sploh ne bi bila mogoča, saj bi znanstveniki živeli v popolni zmedi, in ne bi vedeli, kaj naj sploh raziskujejo in zakaj, čemu bi raziskovali, če pa bi bilo vseeno, ali je nekaj res ali pač ni.
 
Da bi torej raziskovali, mora biti na začetku njihova odločitev za resnico. Torej ji morajo dati prednost pred tem, kar ni resnica in je drugačno od resnice. Obstajati mora meja, obstajati mora odločitev in ta odločitev je za resnico kot nekaj, kar je boljše od brezbrižnosti ali odločitve za neresnico.
 
Odločitev za raziskovanje resnice je nujno boljša od odločitve za raziskovanje nečesa, kar ni resnica. Je na strani dobrega, zato sta resnica in njeno raziskovanje za dobro in za obče dobro, saj je resnica univerzalna in velja za vse ljudi, za vsa živa bitja in celo za boga.
 
Znanost mora torej raziskovati resnico, da ne bi postala absurdna. Daje prednost resnici in taka njena drža je že dobro v strogem pomenu besede. Ne obstaja znanost brez etike.
 
Za vsakdanje življenje slehernika je pomembno spoznanje, ki neposredno izhaja iz zapisanega, kajti življenje, ki ne bi bilo zavezano resnici, ne more trajati. Eksistenca ljudi, ki ne bi bila zavezana etičnosti, saj ta ni nič drugega kot udejanjanje resnice sveta, dolgoročno ni mogoča in je polna trpljenja.
 
Na žalost pa živimo v svetu, v katerem postaja vse pomembnejše to, kar izraža tuja besedna zveza impression management, kar bi lahko prevedli kot upravljanje z vtisi, ki jih lahko naredimo na druge ljudi. Tako upravljanje je kajpak daleč od resnice, etičnosti in obče dobrega. Je tako rekoč hrbtna plat gonje za dobički in njena podpora hkrati.
 
Upravljanje z vtisi je danes groteskna in do kraja prignana absurdna značilnost sveta, ujetega v past, ki jo dobro izraža še ena tujka: existential threat. Nanjo opozarjajo raziskovalci podnebja. Današnji The Guardian (28. november 2019) tako zapiše: The world may already have crossed a series of climate tipping points, according to a stark warning from scientists. This risk is “an existential threat to civilisation”, they say, meaning “we are in a state of planetary emergency”.  
 
Svet se je torej morda že znašel onkraj točke brez vrnitve. Eksistencialna grožnja civilizaciji ta hip zato pomeni, da se je ves svet znašel v kritičnem stanju.
 
Resnica kot vrednota je zato pomembnejša, kot je bila kadarkoli v zgodovini človeštva. Upravljanje z vtisi je zgolj bizarno, varanje samega sebe (self-deception) pa tudi. Pozitivna psihologija, ki raziskuje blagostanje ljudi in pogoje, pod katerimi je življenje človeških bitij smiselno ali meaningful, se tako neposredno prepleta s spoznanji fizikov in drugih znanstvenikov, ki raziskujejo podnebne spremembe, saj blagostanje v svetu katastrof preprosto ni mogoče.