Kriza demokracije v Sloveniji

V Sloveniji obstaja kriza demokracije. Ni padla z neba včeraj zjutraj, saj se vleče že precej časa, ta trenutek pa se le še zaostruje. Nanjo prav zdaj opozarjajo tudi najbolj izobraženi ljudje, doktorji znanosti, akademiki, raziskovalci in znanstveniki, vendar jih polivajo z gnojnico, kot da so nedoletna deca, ki nima pojma o ničemer. To počnejo ljudje z bistveno nižjo izobrazbo, ki so prebrali neprimerno manj knjig kot doktorji in ne raziskujejo prav ničesar. Pa vendar. Danes so čudni časi. Ni namreč pomembno, koliko knjig si prebral, ker je pomembno, koliko zvez imaš z ljudmi, ki imajo veliko denarja; pomembno je tudi, koliko denarja imaš sam. Pomemben je torej denar, ni pomembno znanje, ni pomembna izobrazba. Še manj je pomembna kritična misel, čeprav nas celo mainstream mediji pozivajo čisto vsak dan, naj mislimo v svojo glavo. Gotovo se šalijo, vendar je šala zanič in je brez vrednosti. S svojo glavo namreč ravno ne smeš misliti, ker imaš potem same težave. Zakaj bi torej mislil s svojo glavo, če si razumno bitje, ki noče imeti težav? Človek ima že itak dovolj težav v vsakdanjem življenju, ki jih prinaša življenje samo, zakaj bi si zavestno nakopal še nove?

A prav nove težave si bo treba nakopati, kajti kriza demokracije, ki je v Sloveniji zelo resna, podnebne spremembe in pandemijo koronavirusa trenutno puščam ob strani, pomeni tole.
 
Demokracija je preveč resna zadeva, da bi jo prepuščali tem, ki imajo v nazivu svoje stranke demokratična. Ali pa tem, ki se imajo sicer za demokrate, pa niso prebrali ene resne knjige, kaj demokracija sploh je. Zgolj reči, da si demokrat, je pač daleč premalo. Je treba še kaj demokratičnega narediti; tudi Severna Koreja se imenuje Demokrátična ljúdska repúblika Korêja.
 
Kaj se torej dogaja v Sloveniji, da govorimo resni krizi demokracije? Sledi odgovor.
 
Demokratična ideja je že tako ali tako šibka, kajti institucije in ustanove, ki jih imajo za demokratične, sploh niso demokratične, ker so reprezentativne in s tem oligarhične, kot je že pred časom dokazal Jacques Rancière v knjigi naslovom La haine de la démocratie. Povečujejo se tudi razlike med ljudmi, kar na svoji koži najbolj čutijo upokojenci, pa ljudje, za katere pravijo, da tvorijo ranljive družbene skupine. Sam delam desetletja z njimi in natanko vem, kaj to pomeni.
 
Kriza demokracije, ki pomeni sovraštvo do demokracije, pomeni tudi tole. Povečujejo se vse mogoče razlike, zlasti pa se povečuje politična moč nad posamezniki. Teh naj bi bilo po novem sicer čim več, toda s številom članov družine naraščajo tudi stroški; otrok pač stane, to vemo vsi, ki jih imamo. In država ni bila nikoli prav radodarna do nas in naših otrok. Upam, da ve, koliko evrov stane eno sodobno in zares kakovostno šolanje na tuji univerzi, kamor mladi odhajajo, ker so domače univerze … pač bolj po domače.
 
Sovraštvo do demokracije se kaže tudi tako, da se širi razmišljanje, da so na primer Trump, Salvini, Bolsonaro, Kaczyński, Orbán in njim podobni osebki neposredni izraz čiste naklonjenosti do ljudi, ki trpijo, ki so izključeni, marginalizirani, ponižani in razžaljeni. Res je namreč vtis, da so ti voditelji proti elitam, korporacijam in tajkunom, ki držijo v rokah usode ljudi, čeprav so zastopniki ekonomskih oligarhij, konservativnih družbenih sil ter zastopniki avtoritarnih idej in institucij, zato imajo tudi tako  radi cerkev, vojsko in druge hierarhično urejene združbe.
 
To so obenem ljudje, ki visoko cenijo razlike med ljudmi, kar pomeni, da dajejo prednost tem, ki so belopolti, moškega spola, prebivajo na provincah, ne pa v urbanih središčih, in sploh vsem, ki so normalni, ne pa abnormalni, kot so lezbijke, geji, transvestiti in drugi.
 
Globoka kriza demokracije se kaže tudi tako, da se postavljajo družbene zadeve na glavo. Kar je bilo že doseženo in je dokazano egalitarno, emancipatorično in demokratično, je nenadoma podrejeno avtoritarnim silam, ki so podkupljene, moralne korumpirane ter dokazano zločinske, podpirajo pa bogastvo elit, korporacij in vseh, ki jih imajo za močne.
 
Deprivilegirani ljudje so zato še bolj nemočni kot sicer, kajti ti, ki so zgoraj, ljubijo moč, oblast, silo. In jo tudi uporabljajo.
 
Kaj bo torej storil demos, kot so ga imenovali Stari?