Krivda in naš način življenja

Kak zdravnik, epidemiolog ali infektolog ali pač kdorkoli, se mahoma spremeni v razlagalca vedenja ljudi, ko se zastavi vprašanje, kdo je kriv za širjenje koronavirusa. Pri tem je pomembno dvoje. Prvič. Ljudje, navajeni na podrejenost nadjazu, pravzaprav nenehno iščejo krivce. Sledijo lastnemu moraš, zato so praviloma produktivni in celo učinkoviti, imajo pa močne občutke krivde, če se ustavijo in ne strežejo nadjazu. Drugič. Zanje je vselej nekdo kriv, ko gre kaj narobe. Ne razmišljajo, da je svet tako narejen, da potekajo pogosto zadeve drugače, kot si predstavlja spontana, nadjazu podrejena človeška pamet, da je realnost nepopolna in kaotična, da smo ljudje nepopolni, temveč hočejo najti krivca, kot da bo potem kaj drugače. In ko se zastavi vprašanje o širjenju virusa, preprosto rečejo, da smo za njegovo nenadzorovano širjenje krivi mi sami, da je kriv naš način življenja. V bistvu rečejo, da smo ljudje krivi, ker smo – ljudje pač. O blagostanju pa niti besedice. V resnici pa želim spregovoriti o logiki simptomov – na precej drugačen način.

V sredo imam novo predavanje. Dokončal bom razmišljanje o umetnosti in blagostanju vseh ljudi. Sprehodil se bom skozi šest filmov, ki so nastali v zadnjih desetih letih, naslonil pa se bom tudi na razmišljanje o umetnosti in umetnikovem odnosu do delavcev, ki se mu je posvetil Jacques Rancière v knjigi z naslovom Intelektualec in njegovi ljudje.
 
Vse to bom storil zato, ker bi rad razmišljal o nekem posebnem spoznanju, za katerega je Lacan rekel, da ga moramo prepoznati pri Marxu. Ki je razmišljal in pisal o njem približno v istem času kot Freud, malo pred njim. Skoraj bi rekel, da sta moža na dva zelo različna načina v skoraj istem času prišla do spoznanja, da simptom ni nekaj, kar pozdravimo in nato zadovoljni ugotovimo, da ga ni več, temveč je nekaj globljega, nekaj bistveno pomembnejšega.
 
Simptom namreč ne obstaja le v realnosti, na primer v duševnem svetu posameznika, temveč je najprej, če smem tako reči, v Realnem. Spoznanje je pomembno zlasti zato, ker ga tam preprosto ne moremo odstraniti, pozdraviti, normalizirati. Prav zato je izjemno pomembno razumeti, da v analitičnem procesu lahko analiziramo simptome in ti izginejo kot simbolne tvorbe, kar omogoči pacientu drobne spremembe v vsakdanjem življenju, ki povečujejo njegovo blagostanje, nikakor ne govorimo o kakem vračanju v normalnost, medtem ko nemožnost v Realnem ostaja. Kaj to pomeni?
 
V kapitalizmu pomeni njegovo nemoč, nezmožnost. Kapitalizem zato nečesa ne more narediti, doseči. Ne zaradi kapitalistov ali njihovih interesov, pomanjkanja dobre volje ali nemoralnosti, ker naj bi bili egoistični, pohlepni in sebični ljudje, temveč zaradi zagate v Realnem. Težava je namreč v sami strukturi realnosti, ne v teh ali onih ljudeh, ki sicer proizvajajo simptome.
 
Lepota Marxovega razumevanja narave simptoma pa je, da je prav zaradi opisane težave možno razvijati – nove ideje kot nosilke upanja.  
 
Nove ideje ne morejo naleteti na odprte roke pri vseh ljudeh; to je kratko malo nemogoče. Srečanja med ljudmi so zato redka, vendar so mogoča. Redka so, ker ljudje nimajo le različnih idej o realnosti, različnih pričakovanj, interesov in želja, redka so tudi zato, ker spontano ne težijo k srečanjem, saj težijo zlasti k ohranjanju istega; številni so podrejeni noremu nadjazovskemu imperativu moraš.
 
Težnja k ohranjanju istega podpira podobe sveta oziroma željo, kaj bi ljudje radi videli. Ustvarjalci podob, na primer slikarji, fotografi ali režiserji, imajo zato bodisi nenavadno lahko željo, naredijo podobe, ki jih ljudje želijo gledati, ali pa nenavadno težko, kajti ustvarjajo lahko podobe, ki jih ljudje ne želijo videti. In ko govorim o podobah, ne mislim le na slike, fotke ali kadre, mislim tudi na to, kako želijo ljudje razlagati svet, kakšni so torej njihovi pogledi na svet.
 
Rancière zato pravi, da je ljudem težko ustreči, kajti kar vidi umetnik, zavezan umetnosti kot proceduri resnice, je praviloma v velikem nasprotju s tem, kar želijo videti ljudje, ki niso nujno zavezani proceduram resnice, iščejo pa na primer krivce.
 
Umetniki želijo ustvarjati podobe, ljudje želijo natanko določene podobe. Zadeva se zaplete, če dodamo k podobam sveta, ki jih želijo ljudje in umetniki, podobe, pri katerih vztrajajo politiki in milijarderji. Slednji namreč nimajo le podob sveta, temveč imajo tudi podobe ljudi, ki imajo podobe sveta.  
 
V slednjih je vselej nekdo kriv, da je svet, kar pač je, da smo ljudje, kar pač smo, in da je življenje polno grenkobe, nerazumnega priganjanja k nedosegljivim ali škodljivim ciljem, medsebojnega tekmovanja in odtujenosti.