Kritična misel kot dogodek

Zgodovinska ironija hoče, da je današnje kritiziranje strukturalizma skoraj popolnoma slepo za dogodek. Ne le za empirični dogodek, o katerem bom spregovoril v nadaljevanju, temveč tudi za dogodek kot koncept. Kritizirajo strukturalizem in strukturaliste kot zastarele in v glavnem že pozabljene avtorje, ki ne prispevajo ničesar k sodobnemu razumevanju sveta in človekovega položaja v njem, s svojim kritiziranjem jih kajpak ravno obujajo od mrtvih, tako rekoč ničesar pa ne povedo o dogodku, čeprav bi bilo nujno in zelo koristno. Kaj se je torej zgodilo in zakaj je dogodek pomemben za današnji čas?

Bilo je davnega leta 1966. Kot otrok socializma sem bil kajpak premlad, saj sem bil še otrok, da bi za dogodek sploh lahko vedel. Pomemben pa ni le zame, pomemben je za ves svet – torej tudi za socializem in današnji neoliberalni kapitalizem. Pomemben je, ker prestavlja prekinitev, ki jo danes sicer zelo potrebujemo.
 
Na uglednem srečanju številnih avtorjev z vsega sveta, kraj dogajanja je Johns Hopkins University (Baltimore), naslov simpozija pa The Languages of Criticism and the Sciences of Man, se pojavi tudi takrat neznani in skromni Jacques Derrida. Govori manj kot pol ure in ustvari – dogodek.
 
Redko se zgodi, da kdo pove kaj takega, da drugim pade čeljust in ostanejo odprtih ust. V glavnem smo priča kopičenju istega, ponavljanju ali pripovedovanju o istem z drugimi besedami. Kaj torej naredi Derrida in zakaj je njegov poseg na simpoziju pomemben ne le za takratno srečanje, temveč univerzalno?
 
Njegov poseg je radikalna ideja. Še bolje: je koncept. To je koncept dekonstrukcije. Kaj je dekonstrukcija? Tukaj se že zatakne, in sicer upravičeno. Vprašanje namreč ni dobro zastavljeno.
 
Avtorji so spontano prepričani, da obstajajo temeljni koncepti, ključni koncepti, fundamentalne ideje, s katerimi segajo k realnosti in jo opisujejo tako, da lahko trdijo, da se vsaj približujejo resnici, če je že niso zagrabili, kot se zgrabi bika za roge.
 
Derrida pa se z njimi ne strinja in trdi, da so naše ideje o realnosti, da je naš dostop do realnosti, pa če smo še tako močno prepričani, da je neposreden, vselej zgolj reprezentacija (realnosti).
 
Dekonstrukcija se zato rodi kot način človekovega razmišljanja o svetu in delovanja v njem, ki ga zanima, kako reprezentacije sploh nastajajo, kaj jih generira, kako se ohranjajo pri življenju, kako se spreminjajo in preoblikujejo, kako vplivajo na ljudi, ako se prenašajo, kakšne učinke sprožajo, zakaj se nekatere ohranjajo, druge pa ne.
 
Razmišljanje o realnosti v imenu dobrega je dekonstrukcija, ki se resno loteva Wittgensteinovih aforizmov, propozicij, ki jih je ustvaril Spinoza, Heideggerjevih neologizmov in Platonovih dialogov, če se zadržim le pri nekaterih. Ne zato, da bi se izkazalo, kako neumni, neuporabni ali zastareli so, temveč zato, da bi globoko dojeli, zakaj so pomembni, vredni za razmislek, kako produktivni so, če se znamo z njimi soočiti na ustrezen način.
 
Derridajev poseg prinese dvoje. Povsem nov koncept, dekonstrukcijo, dogodek kot rez, prekinitev, dogodek kot dekonstrukcijo. In kakšno zvezo ima vse skupaj z aktualnim stanjem sveta, v katerem živimo?
 
Pomislite za trenutek na Trumpovo vztrajanje, da je zmagal na volitvah, in Janševo čivkanje, da mu čestita za zmago. Pri branju današnjega prispevka za The Guardian z naslovom Can trump actually stage a coup and stay in office for a second term? se soočamo z vprašanjem, ali lahko ameriški predsednik izvede državni udar, da bi ostal na položaju še v drugo.
 
Če bi bilo vprašanje povezano s kakšnim afriškim diktatorjem, bi bilo smiselno in razumno, ker pa se nanaša na ameriškega demokratično izvoljenega predsednika, se zdi, da se je nekomu zmešalo. A tako se le zdi.
 
Nikjer namreč ni zapisano, da ljudje, ki imajo sicer radi moč in močne voditelje, ne gredo v določenem trenutku tako daleč, da moč preprosto uporabijo. Nehajo misiti in začnejo delovati, preidejo od besed k dejanjem, kot pravimo.
 
Dekonstrukcija potem nima nobenega smisla več. Ima ga namreč le toliko časa, dokler so ljudje pripravljeni razmišljati in razmišljati o samem razmišljanju. Prav to je hotel Derrida davnega leta 1966. A moč bo za nekatere ljudi vselej privlačnejša od razmišljanja.