Kr neki

Ana mi večkrat napiše pismo z naslovom Kr neki. Potem se pogovarjam z njo. Po navadi se pogovarjava dolgo. V pogovorih mi večkrat reče, še vedno, da je neumna. V resnici je zelo inteligentna, vendar težko sliši, če ji to rečem. In tam so še drugi ljudje, ki mi omogočajo privilegij, o katerem sem že pisal. Tako pogovarjanje opremi človeka z novimi idejami, z novimi konceptualnimi orodji, z novo vednostjo. Vse to omogoča drugačno razumevanje samega sebe in sveta okoli sebe, drugačno razlaganje tega, kar se domnevno ponuja samo od sebe. Vzporednica, ki jo bom potegnil, je tako rekoč nujna, čeprav tega na prvi pogled morda ni videti.

Sokrat, Platon in Marx imajo nekaj skupnega. Sprejemajo, kar domnevno obstaja, kar je dostopno razumu. Vedo, da obstaja razlika med mnenji o tem, kar je dostopno razumu, in vednostjo, zato raziskujejo. Človeku bi se lahko zdelo, da tako raziskovanje ni potrebno in ni koristno, zato se ga ne bi lotil. Omenjeni možje se ga lotijo; tako raziskovanje imenujemo rigorozna kritika. Njihov namen je jasen: dokopati se do preprostih in močnih konceptualnih orodij, s katerimi lahko razumejo, kako realnost nastaja in deluje. Marx tak način raziskovanja imenuje metoda spusta. Tudi navadnim ljudem je blizu izraz globine realnosti. Resnično, človek se lahko spusti tudi v globine sebe in sveta, ni mu treba vselej zgolj praskati po površini ter ponavljati eno in isto iz dneva v dan. Vsekakor obstajajo površinski ljudje, plitvi ljudje, prav kakor obstajajo globoki ljudje, ljudje globin. In ko se spustimo v globine, se vrnemo na površje. Potem zelo dobro razumemo, kaj je hotel reči Platon, ko je opisoval življenje ljudi v votlini. Ta je sicer pod površjem, skoraj bi rekel, da je v globini, toda življenje v njej je površinsko. Ko se oglasijo ljudje z željo po pogovarjanju, dejansko želijo tak spust v globine, ker imajo dovolj površinskega, dolgočasnega in nezanimivega življenja, polnega dražljajev, saj o njih ni nobenega dvoma, toda tudi polnega hrupa, mnenj, reklam, žargona in novoreka ter tistega fenomenalnega kr neki.
 
V svetu, v katerem je veliko tega kr neki, delam z mladimi, ki se obnašajo avtistično; ne delam kajpak samo z njimi, ampak tudi z njimi. Zgodba, s katero končujem tale zapis, je zelo poučna.  
 
Pred kratkim sva z mladeničem z avtističnimi oblikami razmišljanja in vedenja sklenila dogovor. Jasno sva si povedala, kakšna je moja vloga v njem in kakšna je njegova. Njegovo vedenje se je v kratkem času pomembno spremenilo. Vprašal sem ga, če ve, zakaj se je to zgodilo. In mi je odgovoril na zelo dober način. Rekel je, da vsakič premisli, kaj se mu bolj splača: noreti naokrog in povzročati težave ali pa se držati dogovora, ki se ga bo držal tudi psiholog, saj je zatrdil, da se ga bo držal, če sam ne bo povzročal problemov. Odgovor me je več kot zadovoljil.