Kozmični um in vera v boga

Sokrata so zaradi njegovega filozofiranja preganjali, kar je dokaz, da je lahko govorjenje in zastavljanje dobrih vprašanj nevarno početje. In če rečem, da je nevarno, mislim na to, da je nevarno za nekatere ljudi, ki imajo v rokah moč ali oblast ter interes, da jo tudi ohranijo. Danes lahko izrekate absolutno resnico, pa vas zgolj ignorirajo, kar dokazuje, da so tako samozavestni in da imajo moč ali oblast tako trdno v rokah, da jim je za tako izrekanje popolnoma vseeno, saj je zanje nenevarno. Ne pomaga niti dokazovanje resnice; primer so globalne podnebne spremembe. Onkraj vsakega razumnega dvoma je na primer spoznanje, da bo moralo človeštvo narediti v kratkem času nekaj dramatičnega, nekaj radikalnega, če bo hotelo preživeti, pa je videti, kot da ni zelo pomembno empirično dejstvo, da se Arktika to poletje dobesedno kuha v vročini in da arktični led izginja s svetlobno hitrostjo. Še več. V istem času namreč lastniki gigantskih križark že načrtujejo nove poti za križarjenje po Arktiki brez ledu, da bi petični potniki ujeli v svoje fotografske aparate še zadnje ostanke ledu, preden povsem izgine. Morda nameravajo fotografije pokazati svojim otrokom in vnukom, toda ti so že sedaj brez prihodnosti. Ali si človeštvo sploh še lahko pomaga? V nadaljevanju pa čisto nekaj drugega.

Kako bi se odzvali, če bi kdo nesporno dokazal obstoj Boga? In kako bi se odzvali, če bi dokazal, da zanesljivo ne obstaja? Ali pa vam zadošča vera vanj in so za vas dokazi nepomembni? Morda je res dovolj, da je Bog ideal, v katerega lahko verjamemo. In osebno me veliko bolj zanima ideja, pod katero se podpišejo nekateri matematiki in fiziki: vesolja razmišlja.
 
Zanima me ideja, da je vesolju mogoče pripisati um, tako kot verjamemo, da naši možgani nekako sodelujejo pri obstoju uma in individualne zavesti. Zaradi nje že lahko rečem, da vesolje misli. Če nič drugega, misli skozi vsako individualno zavest.
 
Če vse to drži, logično lahko rečem še tole. Ko razmišljam o svetu in ta razmišlja o sebi, lahko pridem do novih idej in do spoznanj, kako biti boljši človek. Če postajam boljši človek, postaja vesolje boljše. Moj boj zoper zlo pomaga vesolju in če to obstaja v neskončnem bogu, pomagam samemu ljubemu bogu, da je vse boljši.
 
Bog namreč očitno ni ustvaril popolnega sveta, sveta brez zla, toda to morda ni nerešljiv problem. Boj proti zlu nenehno izboljšuje svet.
 
Vera v napredovanje človeka in s tem vesolja ter samega boga sama po sebi ne more biti nič slabega. Ni pomembno, ali je znanstveno preverljiva ali ne. Spomnim se knjige, ki sem jo bral pred leti. Njen avtor je španski filozof Miguel de Unamuno, naslov knjige pa je Tragično občutenje življenja. Presenetilo me je filozofovo razmišljanje o logiki dobrega.
 
Takole gre. Najprej se zdi, da je človek dober, ker verjame v nekaj višjega, na primer v Boga, potem pa se izkaže, da verjame v nekaj višjega, ker je dober. Pod to se vsekakor podpišem.
 
Vse skupaj pa vendarle ne prispeva dovolj k odrešitvi, kajti za kaj takega potrebujemo še nekaj.
 
Poleg vere v nekaj višjega potrebujemo še vero posameznika v druge ljudi, v to, da tudi oni lahko verjamejo v nekaj višjega. Če ni mogoče verjeti, da ima dovolj drugih ljudi vero, potem ne vidim načina, kako se lahko rešimo. Reši se lahko posameznik, dolgoročno pa niti to ne, saj je odvisen od občestva.