Korak naprej

Zares pokončen in obenem nevaren je človek, ki upa narediti korak v pravi smeri, nato pa še drugega in tretjega. Ljudje navadno ne naredijo niti prvega, morda naredijo pol koraka, potem pa se ustavijo in ne gredo naprej, ker se ustrašijo posledic. Ne mislim na Hitlerja in njemu podobne norce, ki gredo do konca, in sicer v popolnoma napačni smeri, mislim na vsakdanje, navadne ljudi, slehernike, ki vsaj malo verjamejo v moralo in etičnost.

Po vseh teh letih sem še vedno prepričan, da ideološka zavest ni napačna zavest. Da Marx nikoli ni trdil, da je napačna zavest. Natančno branje njegovih del postreže s popolnoma drugačnim spoznanjem o naravi ideoloških praks. Da je ideologija vselej organski, sestavni cel vsakdanjega življenja, tega, kar imajo ljudje spontano za realnost. Torej ne obstaja objektivni svet tam zunaj, nekateri ljudje pa imajo napačno zavest o njem, medtem ko imajo drugi pravilno. Zavest je namreč vselej že del realnosti, ni ločena od nje. Torej ne moremo smiselno reči, da bi morali nekateri ljudje, ki so ideološko zalepljeni, spremeniti svojo zavest o svetu, da ne bi bili več zaslepljeni. Noben človek zase ne bo rekel, da je njegova zavest zaslepljena, napačna, ideološka. Spontana zavest je namreč vselej prava, nobene druge ni. S spreminjanjem svojega vedenja in delovanja jo kajpak spreminjamo, to pa je tudi vse, kar lahko naredimo.
 
Spreminjanje, na katerega merim, pa je pomembnejše, kot morda mislimo, kajti vsakdanje življenje je narejeno na prav poseben način. Samo pomislite. Nekdo reče, na primer ugledni politik ali vsaj politik na uglednem položaju, da je treba narediti več za vrednote in za to, da bodo ljudje pogumnejši, celo drzni, da bodo stopili skupaj, kot se reče, in pokazali večjo mero solidarnosti, enotnosti in skupnega nastopanja. A kaj bi se zgodilo, če bi množica ljudi to nagovarjanje vzela zelo zares?
 
Nenadoma bi se vsakdanje življenje postavilo na glavo, kot se je postavilo vsakič v preteklosti, ko so na primer delavci zaradi izkoriščanja in krivic enotno stavkali v tovarni. Delo se je preprosto ustavilo in nobene sila ni mogla pripraviti delavcev k delu.
 
V tem je neizmerna moč ljudi. Ko enkrat zares stopijo skupaj in vztrajajo, na primer v tem, da je treba danes nemudoma radikalno spremeniti življenje, če želimo preživeti podnebne kataklizme, običajno življenje ni več mogoče. Jasno postane, da v vsakdanjem življenju velike ideje, vrednote, ideale in principe jemljemo malo z rezervo. Da ne mislimo, da mora biti človek absolutno vedno popolnoma pošten in odkrit, resnicoljuben, etičen etc.
 
Ljudje, ki vztrajajo in se držijo kakega principa kot pijanec plota, so izjemno zahtevni za druge ljudi. Če nič drugega, jim vzbujajo slabo vest in jim gredo na živce.
 
Tu pride do izraza beseda ideologija. Ideološke prakse so polne sprenevedanja, popuščanja, odstopanja od tega, kar je uradno rečeno. Ljudje, ki so brezkompromisno pošteni, imajo zato kup težav, številni ljudje jih preprosto ne marajo, bojijo se jih ali pa jih celo sovražijo.
 
Je torej res problem, da so ljudje premalo enotni, preveč tekmovalni, individualistični? Ne, kajti čez noč se lahko zgodi, da vzamejo zadeve v svoje roke in spremenijo sam okvir, skozi katerega zaznavamo realnost.
 
To se lahko zgodi kadarkoli in se tudi bo.