Konservativnost delavcev?

So delavci res konservativni, kot trdijo nekateri? Zdi se, da so, toda vprašanje je, kaj to sploh pomeni, je dobro ali slabo, saj politična konservativnost ni enoznačno določljiva. Če rečemo, da je drža, ki ji veliko pomeni domoljubje, negostoljuben odnos do tujcev, ki so drugačni, na primer temnopolti, drža, za katero je pomembno podpiranje domačih delavcev, in zavračanje tuje delovne sile v obliki prebežnikov in emigrantov, potem smo že na dobri poti, da razumemo vprašanje o morebitni [politični] konservativnosti delavcev. O tem pričajo populistične politike z vsega sveta, ki jih volivci očitno izbirajo in jim dajejo prednost pred levičarskimi politikami, ki naj bi bile naprednejše. Pa so res?

Ljudje naj bi imeli radi varnost, tradicionalno občestveno življenje, mir, družinske vrednote; vsaj tak je kliše, v katerega verjamejo številni ljudje, tudi delavci. Prav tako naj ne bi dosti marali za Hegla in sploh za filozofijo, znanost in različnost, drugačnost, pravice gejev in lezbijk in drugih ljudi.
 
Ali to pomeni, da jih ne zanima družbena pravičnost, da so za povečevanje razlik med elitami in njimi samimi, da ne marajo kritičnega razmišljanja? Kako je s tem?
 
Zadnjih nekaj desetletij se ves svet sooča z izjemnim širjenjem neoliberalizma, kolektivnega individualizma, s poudarjanjem drugačnosti in različnosti in inkluzivnosti, kar zaradi nekonsistentnosti nekoliko bije v oči. Kakšna pa je vsakdanja resničnost?
 
Raziskave potrjujejo spoznanje, da so za vsakdanjo realnost in odnose med ljudmi zelo pomembni medsebojno zaupanje, družbena solidarnost in stopnja blagostanja, ki ga uživa večina ljudi.
 
Zelo podobno kažejo psihološke raziskave. Ljudje, ki so notranje stabilni, so bolj odprti do drugih ljudi in solidarnejši, bolj zaupajo drugim ljudem. Izjemno pomembno je tudi, kako čutijo ljudje medsebojno zaupanje in izgubljanje zaupanja, krepitev ali slabitev medsebojnih vezi oziroma odnosov, zlasti pa je pomembno, kakšne občutke imajo, ko nanese beseda na moč in vpliv, na to, kdo zares odloča o pomembnih življenjskih zadevah in kdo ne.
 
Za delavce, ki ustvarjajo vrednost in zagotovo ne odločajo o pomembnih družbenih zadevah, je morda odločilno, kako razumejo in doživljajo svoje mesto v družbi, koliko so medsebojno povezani in kako je z njihovo željo po spoštovanju, da bi bili torej spoštovani in primerno plačani za svoje delo.
Primer, ki dobro ponazarja zapisano, so raziskave, ki že dlje časa dokazujejo, kako neproduktivno je delati osem ur vsak dan. To so raziskave, ki prepričljivo kažejo, da je za delavce in delodajalce bistveno bolje, če delajo šest ur dnevno, če imajo drugače razporejene delovne obveznosti, saj noben človek ne more biti enako učinkovit skozi vseh osem ur dela, kot ga mora navadno opraviti, kar pomeni, da gre kar nekaj ur dnevno v zrak tako kot dim.
 
Zakaj politiki ne sprejmejo rezultatov takih raziskav, zakaj ne poteka obsežna javna debata o tem, zakaj se zdi, da se nič ne more spremeniti glede tega, zakaj nenehno govorijo, da bodo morali delavci delati še dlje, ne pa manj in bolj učinkovito?
 
To je samo drobec, ki spremlja žalostno dejstvo, da so sindikati v glavnem razdrobljeni in nemočni, da so družbena gibanja sesuta in prav tako nemočna, kolikor jih sploh je, da se številnim ljudem spontano dozdeva, da je edina smiselna in obetajoča politika v mestu konservativna, ukoreninjena v nacionalni in etnični identiteti, zagotavljanju varnosti pred tujim ter utrjevanju moških in ženskih identitet.
 
Razmišljanje in razpravljanje o identitetnih politikah in sprejemanju drugačnosti je v taki perspektivi povsem zgrešeno in je za delavce tako nesmiselno, kot je nesmiselno razpravljanje, koliko zob ima v gobcu konj.