Koncert za klavir in živali

Včeraj zvečer sem imel predavanje o etičnosti. Na koncu me je nekdo vprašal, kakšne so povezave med etičnostjo in evolucijo. Zmožnost za etična dejanja je presežek. Ljudje smo zmožni za presežke, ki so evolucijsko morda pomembni prav v teh časih, kajti če svojih življenj ne bomo radikalno spremenili, bomo družno odšli na smetišče evolucije.

Primitivnost človeškega pride še bolj do izraza, ko gledamo, kako ljudje koljejo živali, da jih jedo, prepričani, da jih morajo ves čas jesti, kako jih mučijo v pretesnih prostorih brez dnevne svetlobe, kako jih pitajo, kaj vse jim delajo, kako se sicer vedejo do njih, dokler jih ne ubijejo. Številne živali, ptice, krokodili, mačke, psi, konji, govedo, ribe, delfini, celo insekti itd., pa imajo v resnici dovolj nevronov, da se odzivajo na glasbo, izražajo čustva in občutke, kažejo znake čustvene in socialne inteligence, kar pomeni, da smo ljudje kot živalska vrsta v resnici zgolj različica, ki bi morala prav zaradi lastne inteligence znati živeti skupaj z drugimi živimi bitji ter oblikovati svet, v katerem bi bilo vzrejanje živali za zakol natanko to, kar tudi je: znamenje primitivnosti.
 
Čustvena in socialna inteligenca sta nemara ključni zmožnosti človeških bitij in živali za krepitev medsebojnih vezi, za sodelovanje in preživetje. Znanost je že dokazala, kako posamezne zvrsti glasbe vplivajo na živa bitja. In obstaja glasba, ki ne le ljudi, ampak tudi druga živa bitja, dvigne v višave, jih ponese daleč onkraj banalnosti in trivialnosti vsakdanjega življenja, jih napolni z občutki in veseljem do življenja.  
 
Dokazala je, da je človek z razvito čustveno in socialno inteligenco manj pod stresom kakor njegovi manj razviti sotrpini, in da povzroča manj stresa drugim ljudem. Taki ljudje so prijaznejši, mirnejši in se odzivajo na svet okoli sebe bolj razumno.
 
Ne preseneča, da se toliko ljudi vede do živali tako brutalno, saj se tudi drug do drugega. V svetu, v katerem se pretirano hvali medsebojno tekmovalnost, kopičenje kapitala in neskončno delo, v svetu, v katerem se sodobni gladiatorji, imenujejo jih športniki, ženejo do skrajnosti in poškodb, da bi zaslužili dolar več, v svetu, v katerem se zdi, da je treba nakopičiti čim več česarkoli, je brutalnost nekaj vsakdanjega zlasti takrat, ko je v službi dobičkov. V primitivnem svetu so ti pred ljudmi, pred živimi bitji, v takem svetu so mrtvi predmeti vrednejši od živih bitij.
 
Vzgajanje prihodnjih generacij v tako primitivnem svetu ne more sistematično voditi k cilju, ki ga, v luči zapisanega, predstavljajo visoko čustveno in socialno inteligentni ljudje.
 
V knjigi z naslovom Emotional Intelligence in Education (Kateryna V. Keefer, James D. A. Parker, Donald H. Saklofske, Springer International Publishing, 2018) beremo, da bo morda šele naslednja generacija učiteljev dodobra usposobljena za razvijanje socialne in čustvene inteligence otrok, saj v šolah še vedno močno prevladuje prepričanje, da je to kraj za prenašanje znanja v glave otrok, kar je sicer ideja iz 18. stoletja in je kot taka že davno presežena, šola pa je obenem tudi kraj tekmovalnosti, boja za čim boljše ocene in kajpak učenja na pamet.
 
Natanko to, kar velja za ljudi, velja tudi za živali. Brez pretiravanja lahko rečem, da je glasba izjemno pomembna za živa bitja in da ni nikakršno pretiravanje reči, da vpliva na inteligentnost sveta, v katerem živimo.
 
Sedaj pa pomislite na hrup, ropot, vse mogoče propagandne in druge medijske vsebine, ki nas preplavljajo, na vse glasne zvoke, signale in druge informacije, ki pogosto nimajo nobenega smisla, nobenega pomena in nobene sporočilne vrednosti.
 
Resnično, zahteve mladih, da se na tem planetu nekaj radikalno premakne, ne morejo biti vezane le na podnebne spremembe. Vezane morajo biti na zahteve po radikalno drugačnih načinih življenja, v katerih hrup nima nobene koristne vloge, glasba pa ima zelo pomembno.
 
Sicer pa ni vpisano v tkanino vesolja, da človeštvo nujno mora preživeti. Morda je, evolucijsko vzeto, zgolj slepa ulica.