Komu govorim?

Eden temeljnih psihoanalitičnih konceptov je vezan na zapisano vprašanje. Vsaj od Descartesa naprej vemo, da se človek nujno obrača k bogu ali Drugemu, ker samo ta lahko jamči kot avtoriteta za resnico in človeško zmožnost njenega spoznavanja. Vsak človek nujno potrebuje tako avtoriteto, sicer ne more živeti; človek ne more biti avtoriteta samemu sebi – ne more biti niti drugemu, če ne zastopa Drugega. Sem se umešča tudi razlika med pomenom praznega in polnega govorjenja. Vsakdo ve iz lastnih izkušenj, kako prazen je po praznem pogovarjanju in kako ga tako pogovarjanje utruja; nekateri ljudje imajo izkušnjo, kako pomemben je polni govor.

Komu torej govorim, ko govorim? Na koga se naslavljam in zakaj je to vprašanje pomembno?
 
Najprej se zdi, da bi bil odgovor na vprašanje lahko kar generalizirani ali posplošeni drugi, kot ga je imenoval Mead, vendar bi bil tak odgovor prekratek. Veliki Drugi je namreč  večen in je vselej že tu, ne nastaja s posploševanjem – tako tudi mora biti, sicer smo na začetku, kjer nimamo rešitve, kot je pokazal Descartes.
 
Kaj bi torej rad sporočil Drugemu, ne zgolj drugemu, sotrpinu? In kaj bi rad od njega, česa si želim?
 
Veliki Drugi je garant resnice, kar pomeni, da lahko v odnosu do njega dobim le – resnico. Na primer resnico mojega izjavljanja, resnico mojega govorjenja, resnico moje eksistence. Veliki Drugi jamči za resnice, medtem ko empirični drugi, sotrpini, ne morejo jamčiti zanje, ker so v enakem položaju kot jaz.
 
Človeško bitje se lahko znajde na kraju Velikega Drugega; na primer analitik. Zanj je zato Lacan skoval primerno ime: subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve. Analitik seveda ni Veliki Drugi, ga pa zastopa, zato njegov ego ni pomemben. Analitik nima svojih mnenj.
 
Analitik torej zastopa Velikega Drugega za – pacienta. Vse to deluje kot nekakšen vzvod, kot načelo ali princip, saj Drugi ni živo bitje. Vzvod med drugim omogoča pacientu, da se zavihti onkraj paznega govora k polnemu. Ko to naredi, ga prazni govor ne zanima več.
 
Ne smemo pa narediti napake in misliti, da je Veliki Drugi notranje sklenjen in konsistenten, da nekje v njem počiva resnica, ki jo je treba odkriti.
Ne, Veliki Drugi je odprt in nekonsistenten, v njem ni nobenih resnic. Do teh se dokopljemo z raziskovanjem, zato je zastopanje Drugega naporno in zahtevno, kajti terja nenehno raziskovanje in analiziranje že doseženega – nobenega konca ni, do katerega bi lahko prišli.
 
V orisani perspektivi je sedaj jasno, zakaj ni pomembno, kaj si o našem vedenju in delovanju mislijo drugi ljudje, saj je zares pomembno šele, kaj si o njem misli neosebni Veliki Drugi.
 
Ves čas se obračam nanj in ker tudi sam zaradi nesklenjenosti 'želi', mi počasi postaja jasno, da nekaj 'želi' od mene, da je njegova 'želja' pomembnejša od tega, kar želijo od mene sotrpini, imaginarni drugi. Kaj torej Drugi 'želi' od mene; ugotovili smo že, kaj sam želim od njega.
 
Veliki Drugi 'želi' od mene, da sem zavezan iskanju resnice svoje eksistence; zavezan sem že vselej, le da tega ne vem. Od njega ne dobimo tega, česar si kot želeča bitja obetamo, dobimo pa resnico lastne želje, zaradi katere se vedno znova obračamo na Drugega, da bi se premikali naprej.
 
V tem je tudi bistvena razlika med resnico človekove želje in kapitalističnim naslavljanjem na vsakdanje ljudi, naj garajo, da bo vse raslo in da bodo uresničili svoje želje. Resnični premik namreč ni v kopičenju istega in zadovoljevanju želja, ampak je v prekinitvi s takim kopičenjem.