Kolona sestradanih ljudi kot invazija

Razmišljanje nekaterih politikov je v osnovi izjemno preprosto: ko mislimo, da nas nekaj ogroža, se branimo. Ne zanima jih, katere argumente lahko naštejejo v obrambo svojih bolj ali manj spontanih prepričanj, kajti osnovna psihologija nam pove, njim pa tudi, da za druge ljudi ni nič lažjega kot staviti na strah in občutke negotovosti, saj ljudje zlasti ne želijo živeti v negotovosti in strahu. Številni ljudje bodo zato vselej takoj samodejno na strani politikov, ki trdijo, da je nekaj grožnja, pa naj gre za prebežnike, brezposelne iskalce zaposlitve, geje ali lezbijke, med grožnjami pa so tudi intelektualci in sploh vsi ljudje, ki niso pripravljeni razmišljati tako, kot je pričakovano, ker dejansko razmišljajo s svojo glavo, kot se reče. Kdor razmišlja s svojo glavo, seveda ve, da dejansko obstajajo nevarni ljudje, teroristi in poškodovani ljudje, ki streljajo na sotrpine ali jih kako drugače uničujejo – zadnjič je na primer v Sloveniji pijani slovenski voznik na prehodu za pešce povozil nosečo žensko in psa, ki ga je sprehajala; umrli so vsi trije, težko pa si predstavljamo grozo, ki jo preživljajo njihovi bližnji.

Ameriški predsednik je te dni izjavil, da so lačni, izmučeni, prestrašeni in brezimni starci, matere z otroki in drugi prebivalci iz Hondurasa, Gvatemale in Salvadorja, ki skušajo priti peš v najmočnejšo, najbogatejšo in najbolj oboroženo državo sveta, ZDA, nevarnost za državo in da niso nič drugega kot invazija, pred katero se je treba braniti – na primer z vojsko. John Bolton, svetovalec za nacionalno varnost, je dodal, da bo ameriški predsednik vselej na strani freedom fighters, potem pa poudaril, da predstavljajo Kuba, Venezuela in Nikaragva tiransko trojko. Na te besede se je že odzval Noam Chomsky, avtor številnih knjig, med katerimi za namen tega pisanja omenjam tisto z naslovom Global Discontents (Metropolitan Books, 2017).
 
Takole je spregovoril Chomsky za Democracy Now. Leta 2002 je takratni ameriški predsednik George Bush govoril o osi zla (izvorno se imenuje axis of hatred), ki je zajemala vrsto držav (Iran, Irak, Severna Koreja), danes govori aktualni predsednik o trikotniku nasilja (triangle of terror). Pri tem je ključno, da ne izgubimo spomina, da skušamo razumeti sosledje dogodkov, saj revni prebivalci južnoameriških držav, ki bežijo pred mizerijo in nasiljem v lastnih državah, niso padli z Lune.
 
Zgodovina nasilja v teh državah je dolga, ZDA pa nikakor niso nevtralna država, ki je vsa za desetletja stala ob strani in podpirala freedom fighters.
 
ZDA pošiljajo torej na svoje meje vojsko, ki bo ustavila invazijo z juga. O tem kajpak ne more biti nobenega dvoma. Ključni dejavniki, zaradi katerih sploh nastajajo take in podobne invazije, bodo ostali nedotaknjeni, med njimi pa so tudi podnebne spremembe, ki se jim bo v kratkem pridružila nova globalna recesija. Neumnost orisane retorike bo tako še bolj očitna, nemoč navadnih ljudi, da vplivajo na svetovna dogajanja, pa tudi.