DNEVNIK MARKSISTIČNEGA PSIHOLOGA
  • Blog

Koliko časa?

11/2/2019

0 Comments

 
Znanstvenike so izrecno in zelo preprosto vprašali, koliko časa imamo še na voljo, preden bodo podnebne spremembe neustavljive, preden bo torej dokončno prepozno za reševanje civilizacije in njeno ohranitev v stanju, v kakršnem je danes. Znanstveniki so po vrsti odgovarjali, da vprašanje v resnici ni najbolje zastavljeno, ker je že sedaj zelo pozno, ker se že nekaj časa dogajajo podnebne katastrofe po vsem svetu, ker je veliko milijonov ljudi že sedaj ogroženih in številni izgubijo vsako leto življenje v poplavah, zaradi suš, požarov, orkanov, naraščanja morja etc. Vtis je bil, da nihče noče priti s številko na plan, čeprav vsakdo natančno ve, kaj se dogaja in kakšne so projekcije – potem pa se je oglasil Peter Carter.
Brez dlake na jeziku in brez sprenevedanja je odločno poudaril, da je vprašanje o času, ki ga imamo na voljo, res nekoliko nerodno zastavljeno, a ni povsem nesmiselno in tako, da nanj ne bi bilo mogoče  odgovoriti, potem pa izpostavil nekaj, kar je bolj kakor s številkami povezano s psihologijo ljudi in z njihovo zmožnostjo, da kolektivno drvijo v prepad, pa tega ne vidijo, nočejo videti, vse skupaj zanikajo ali tajijo in se obenem držijo za roke, češ da je življenje lepo in prihodnost svetla. Zares bizarno, toda psihoanaliza nam že dolgo ponuja močna razlagalna orodja, s katerimi lahko mislimo tudi take bizarnosti.
 
Peter Carter navaja objektivne podatke, ki nesporno dokazujejo, da se količina ogljikovega dioksida zaradi rabe fosilnih goriv v ozračju in v oceanih nenehno, iz leta v leto povečuje kljub vsem zavezam in deklaracijam in papirjem in obljubam in načrtom in lepim besedam politikov in kljub protestom in pozivom najstnikov, naj se vendarle že nekaj zgodi.
 
Zgodi se malo, daleč premalo, ponekod pa se sploh ne zgodi nič.
 
Kako potem misliti prihodnost in razpravljati, koliko let še imamo na voljo, če pa je že danes očitno, da bi moralo biti že precej let popolnoma jasno, da nimamo prihodnosti, če nečesa ne storimo takoj, to nekaj pa mora biti radikalno, korenito, izjemno.
 
Kako torej misliti prihodnost, če se radikalne spremembe sistema družbenega življenja ne dogajajo prav zdaj? Ideja o revolucionarnih družbenih spremembah je morda v tem trenutku najpomembnejša ideja, s katero bi se morali ukvarjati čisto vsak dan, na vseh koncih sveta, brez izjeme.
 
Podnebne spremembe so namreč eksistencialna grožnja. Kratko in jedrnato. Pika. So grožnja vsemu živemu na tem planetu, morda še najbolj človeku in njegovi civilizaciji, ki je zelo krhka. To sicer ne pomeni, da bomo v kratkem umrli kar vsi po vrsti, nekoč v prihodnosti seveda bomo, pomeni pa, da je leto 2020, ki se bo začelo natanko čez dva meseca, izjemno pomembno leto, kajti morda bo dokončno jasen odgovor na vprašanje, ali je človeštvo kot celota sploh zmožno narediti to, kar je sicer treba narediti, treba pa je radikalno, bistveno zmanjšati porabo fosilnih goriv, če druge dejavnike za trenutek potisnem na stran.
 
Poudarek je zares pomemben, kajti poraba fosilnih goriv narašča iz leta v leto, naraščanje pa sploh ni majhno. Pozanimajte se, kako narašča število sodov načrpane nafte, kako narašča količina izkopanega premoga, kako narašča količina pridobljenega zemeljskega plina. Kot da se prav nihče ni zavezal k zmanjševanju porabe fosilnih goriv!
 
Zakaj je vse to tako zelo pomembno?
 
Pomembno je zlasti zato, ker ima podnebni sistem orjaško inercijo, zato znanstveniki nenehno uporabljajo izraze, kot so radikalne spremembe, hitre spremembe, revolucionarne spremembe, dramatične spremembe, obsežne spremembe zdaj.
 
Dejansko pa je veliko in dramatično vprašanje, ali ljudje sploh zmorejo kaj takega. To ne pomeni, da na vprašanje ne moremo dogovoriti, saj pomeni, da ravno lahko odgovorimo, ker imamo na voljo ustrezna razlagalna orodja, odgovor pa je tak, da ne vliva veliko optimizma. Freud je bil zelo jasen glede narave gona smrti.
 
Zgodovina je doslej sicer dokazala, da so ljudje zmožni za revolucije, toda dokazala je tudi, da revolucionarnim družbenim spremembam hitro sledijo kontrarevolucije.
 
Zapisano ponazarja zgodovina lovov na čarovnice. Čarovnice so bile na primer heretičarke, intelektualke, zdravilke, neubogljive žene, ženske, ki so si drznile živeti same, zasužnjene ženske, ki so zastrupljale svoje gospodarje in spodbujale sužnje k uporu, piše Silvia Federici v delu Caliban and the Witch (2004). Številne so brutalno mučili, zakurili pri živem telesu in na druge načine spravili na oni svet, čeprav so bile nosilke napredka. A ne vseh.
0 Comments



Leave a Reply.

    AVTOR

    Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu.

    Arhiv

    February 2022
    January 2022
    December 2021
    November 2021
    October 2021
    September 2021
    August 2021
    July 2021
    June 2021
    May 2021
    April 2021
    March 2021
    February 2021
    January 2021
    December 2020
    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    July 2020
    June 2020
    May 2020
    April 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2020
    December 2019
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    March 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    July 2018
    June 2018
    May 2018

    Kategorije

    All

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Blog