Koliko časa?

Znanstvenike so izrecno in zelo preprosto vprašali, koliko časa imamo še na voljo, preden bodo podnebne spremembe neustavljive, preden bo torej dokončno prepozno za reševanje civilizacije in njeno ohranitev v stanju, v kakršnem je danes. Znanstveniki so po vrsti odgovarjali, da vprašanje v resnici ni najbolje zastavljeno, ker je že sedaj zelo pozno, ker se že nekaj časa dogajajo podnebne katastrofe po vsem svetu, ker je veliko milijonov ljudi že sedaj ogroženih in številni izgubijo vsako leto življenje v poplavah, zaradi suš, požarov, orkanov, naraščanja morja etc. Vtis je bil, da nihče noče priti s številko na plan, čeprav vsakdo natančno ve, kaj se dogaja in kakšne so projekcije – potem pa se je oglasil Peter Carter.

Brez dlake na jeziku in brez sprenevedanja je odločno poudaril, da je vprašanje o času, ki ga imamo na voljo, res nekoliko nerodno zastavljeno, a ni povsem nesmiselno in tako, da nanj ne bi bilo mogoče  odgovoriti, potem pa izpostavil nekaj, kar je bolj kakor s številkami povezano s psihologijo ljudi in z njihovo zmožnostjo, da kolektivno drvijo v prepad, pa tega ne vidijo, nočejo videti, vse skupaj zanikajo ali tajijo in se obenem držijo za roke, češ da je življenje lepo in prihodnost svetla. Zares bizarno, toda psihoanaliza nam že dolgo ponuja močna razlagalna orodja, s katerimi lahko mislimo tudi take bizarnosti.
 
Peter Carter navaja objektivne podatke, ki nesporno dokazujejo, da se količina ogljikovega dioksida zaradi rabe fosilnih goriv v ozračju in v oceanih nenehno, iz leta v leto povečuje kljub vsem zavezam in deklaracijam in papirjem in obljubam in načrtom in lepim besedam politikov in kljub protestom in pozivom najstnikov, naj se vendarle že nekaj zgodi.
 
Zgodi se malo, daleč premalo, ponekod pa se sploh ne zgodi nič.
 
Kako potem misliti prihodnost in razpravljati, koliko let še imamo na voljo, če pa je že danes očitno, da bi moralo biti že precej let popolnoma jasno, da nimamo prihodnosti, če nečesa ne storimo takoj, to nekaj pa mora biti radikalno, korenito, izjemno.
 
Kako torej misliti prihodnost, če se radikalne spremembe sistema družbenega življenja ne dogajajo prav zdaj? Ideja o revolucionarnih družbenih spremembah je morda v tem trenutku najpomembnejša ideja, s katero bi se morali ukvarjati čisto vsak dan, na vseh koncih sveta, brez izjeme.
 
Podnebne spremembe so namreč eksistencialna grožnja. Kratko in jedrnato. Pika. So grožnja vsemu živemu na tem planetu, morda še najbolj človeku in njegovi civilizaciji, ki je zelo krhka. To sicer ne pomeni, da bomo v kratkem umrli kar vsi po vrsti, nekoč v prihodnosti seveda bomo, pomeni pa, da je leto 2020, ki se bo začelo natanko čez dva meseca, izjemno pomembno leto, kajti morda bo dokončno jasen odgovor na vprašanje, ali je človeštvo kot celota sploh zmožno narediti to, kar je sicer treba narediti, treba pa je radikalno, bistveno zmanjšati porabo fosilnih goriv, če druge dejavnike za trenutek potisnem na stran.
 
Poudarek je zares pomemben, kajti poraba fosilnih goriv narašča iz leta v leto, naraščanje pa sploh ni majhno. Pozanimajte se, kako narašča število sodov načrpane nafte, kako narašča količina izkopanega premoga, kako narašča količina pridobljenega zemeljskega plina. Kot da se prav nihče ni zavezal k zmanjševanju porabe fosilnih goriv!
 
Zakaj je vse to tako zelo pomembno?
 
Pomembno je zlasti zato, ker ima podnebni sistem orjaško inercijo, zato znanstveniki nenehno uporabljajo izraze, kot so radikalne spremembe, hitre spremembe, revolucionarne spremembe, dramatične spremembe, obsežne spremembe zdaj.
 
Dejansko pa je veliko in dramatično vprašanje, ali ljudje sploh zmorejo kaj takega. To ne pomeni, da na vprašanje ne moremo dogovoriti, saj pomeni, da ravno lahko odgovorimo, ker imamo na voljo ustrezna razlagalna orodja, odgovor pa je tak, da ne vliva veliko optimizma. Freud je bil zelo jasen glede narave gona smrti.
 
Zgodovina je doslej sicer dokazala, da so ljudje zmožni za revolucije, toda dokazala je tudi, da revolucionarnim družbenim spremembam hitro sledijo kontrarevolucije.
 
Zapisano ponazarja zgodovina lovov na čarovnice. Čarovnice so bile na primer heretičarke, intelektualke, zdravilke, neubogljive žene, ženske, ki so si drznile živeti same, zasužnjene ženske, ki so zastrupljale svoje gospodarje in spodbujale sužnje k uporu, piše Silvia Federici v delu Caliban and the Witch (2004). Številne so brutalno mučili, zakurili pri živem telesu in na druge načine spravili na oni svet, čeprav so bile nosilke napredka. A ne vseh.