Količnik racionalnosti

Po nedavnih dogodkih v ZDA, v katerih je umrlo pet ljudi, je Nancy Pelosi včeraj izjavila: Trump is deranged, unhinged, dangerous president. Deranged razumemo kot mentalno neuravnovešen, moten, zelo čuden ali ekscentričen. Beseda unhinged pomeni nestabilen, beseda dangerous pa nevaren. Amerika ima torej v tem hipu predsednika, ki ga kongresnica razume kot neuravnovešenega in nevarnega. Bolj ali manj strastno pa ga podpira več kot sedemdeset milijonov Američanov in Američank. Torej ne govorimo o majhni skupinici skrajnežev, ki vztrajno izjavlja, da ljubi svojega voditelja. Je to obrobni družbeni pojav? Seveda ne. Če pa dodamo še podatek, objavljen danes, da je Twitter blokiral več kot sedemdeset tisoč računov, ki so v glavnem namenjeni širjenju teorij zarote pripadnikov gibanja QAnon, je zadeva še resnejša, kajti teorije zarote z lahkoto pridobivajo nove in nove člane. Vse to terja temeljite premisleke, da bi ugotovili, kaj se dogaja v svetu, v katerem naj bi iz dneva v dan živeli bolje, kako je vse skupaj sploh mogoče v letu 2021.

Psihologi so pred več kot stoletjem odkrili količnik inteligence. To je številka, do katere pridemo s testiranjem faktorjev inteligentnosti. Višja številka pomeni, da je človek inteligentnejši. Nekateri ljudje so zelo ponosni, da imajo visok količnik, na primer 190. Upravičeno namreč verjamejo, da je visoka stopnja inteligentnosti imenitna, da se je mogoče z njo postaviti pred drugimi ljudmi, tako kot se nekateri postavljajo s čim daljšim ali čim večjim avtomobilom. Zdi se tudi smiselno, da bi najbolj inteligentne ljudi postavili za voditelje, na vse vodstvene položaje, da bi državo in vse druge zadeve v državi vodili najbolj inteligentni ljudje, za katere bi smeli domnevati, da bodo poskrbeli za inteligentne projekte, pametne rešitve problemov in dobre, učinkovite, koristne dejavnosti v prid državljanov in državljank. Tako razmišljanje je videti inteligentno, smiselno in upravičeno, zato se je mogoče vprašati, zakaj niso najbolj inteligentni ljudje na vodstvenih položajih, zakaj niso vodstveni delavci tudi najbolj inteligentni predstavniki naroda.
 
A kako vemo, da niso? Vemo, ker lahko poleg količnika inteligentnosti izmerimo še en količnik.
 
In dolgo je trajalo, da so ga znanstveniki odkrili. Najprej so nekoliko zaskrbljeno ugotavljali, da več inteligence ne pomeni tudi več razumnosti ali racionalnosti. Zelo inteligentni ljudje se zato lahko vedejo tudi nerazumno in neracionalno, lahko so vraževerni in vlečejo v življenju čudne poteze, ki nimajo nobene resne zveze z inteligentnostjo. Inteligentni ljudje niso nujno tudi moralno, etično in osebnostno dobri, so na koncu ugotovili. Kaj se dogaja?
 
Potem odkrijejo nov količnik. Imenujejo ga količnik razumnosti. To je nov koncept, ki nam pove, kako razumno se vedejo sicer inteligentni ljudje, zakaj se vedejo razumno in zakaj se včasih ne vedejo tako, čeprav bi se lahko oziroma bi se morali.
 
Ali pa se niti ne morejo. Mogoče je, da obstajajo mehanizmi, ki človeku s sicer visokim količnikom inteligentnosti ne dovolijo razumnega vedenja v vseh situacijah, v katerih se znajde.
 
Taki mehanizmi v resnici obstajajo. Eden se imenuje motivirano sklepanje. Inteligenten človek sklepa tako, da zaradi svojih želja, potreb, interesov, nezavednih imaginarnih scenarijev, v katere verjame, ugotavlja, kar hoče ugotoviti. Možna je strupena mešanica takega motiviranega sklepanja, pristranskosti, slepih peg, nezavednih prepričanj, čustvene poškodovanosti, pomanjkanja empatije ali osebnostnih motenj, zaradi katere ljudje ne glede na poklic, ki ga opravljajo, in ne glede na stopnjo inteligentnosti stopajo po poti, na kateri krepijo predsodke, stereotipna mnenja, podpirajo čudaške projekte ali racionalizirajo brezupne poskuse, da bi se obdržali na kakem položaju, ki prinaša denar, moč in vpliv, celo tedaj, ko vsi drugi ljudje iz njihove bližine že zdavnaj ugotovijo, da je njihovo delovanje nerazumno, neracionalno ali celo noro.
 
Imajo visok količnik inteligentnosti in nizek količnik razumnosti.