Količnik racionalnosti

1/11/2021

Po nedavnih dogodkih v ZDA, v katerih je umrlo pet ljudi, je Nancy Pelosi včeraj izjavila: Trump is deranged, unhinged, dangerous president. Deranged razumemo kot mentalno neuravnovešen, moten, zelo čuden ali ekscentričen. Beseda unhinged pomeni nestabilen, beseda dangerous pa nevaren. Amerika ima torej v tem hipu predsednika, ki ga kongresnica razume kot neuravnovešenega in nevarnega. Bolj ali manj strastno pa ga podpira več kot sedemdeset milijonov Američanov in Američank. Torej ne govorimo o majhni skupinici skrajnežev, ki vztrajno izjavlja, da ljubi svojega voditelja. Je to obrobni družbeni pojav? Seveda ne. Če pa dodamo še podatek, objavljen danes, da je Twitter blokiral več kot sedemdeset tisoč računov, ki so v glavnem namenjeni širjenju teorij zarote pripadnikov gibanja QAnon, je zadeva še resnejša, kajti teorije zarote z lahkoto pridobivajo nove in nove člane. Vse to terja temeljite premisleke, da bi ugotovili, kaj se dogaja v svetu, v katerem naj bi iz dneva v dan živeli bolje, kako je vse skupaj sploh mogoče v letu 2021.

Psihologi so pred več kot stoletjem odkrili količnik inteligence. To je številka, do katere pridemo s testiranjem faktorjev inteligentnosti. Višja številka pomeni, da je človek inteligentnejši. Nekateri ljudje so zelo ponosni, da imajo visok količnik, na primer 190. Upravičeno namreč verjamejo, da je visoka stopnja inteligentnosti imenitna, da se je mogoče z njo postaviti pred drugimi ljudmi, tako kot se nekateri postavljajo s čim daljšim ali čim večjim avtomobilom. Zdi se tudi smiselno, da bi najbolj inteligentne ljudi postavili za voditelje, na vse vodstvene položaje, da bi državo in vse druge zadeve v državi vodili najbolj inteligentni ljudje, za katere bi smeli domnevati, da bodo poskrbeli za inteligentne projekte, pametne rešitve problemov in dobre, učinkovite, koristne dejavnosti v prid državljanov in državljank. Tako razmišljanje je videti inteligentno, smiselno in upravičeno, zato se je mogoče vprašati, zakaj niso najbolj inteligentni ljudje na vodstvenih položajih, zakaj niso vodstveni delavci tudi najbolj inteligentni predstavniki naroda.

A kako vemo, da niso? Vemo, ker lahko poleg količnika inteligentnosti izmerimo še en količnik.

In dolgo je trajalo, da so ga znanstveniki odkrili. Najprej so nekoliko zaskrbljeno ugotavljali, da več inteligence ne pomeni tudi več razumnosti ali racionalnosti. Zelo inteligentni ljudje se zato lahko vedejo tudi nerazumno in neracionalno, lahko so vraževerni in vlečejo v življenju čudne poteze, ki nimajo nobene resne zveze z inteligentnostjo. Inteligentni ljudje niso nujno tudi moralno, etično in osebnostno dobri, so na koncu ugotovili. Kaj se dogaja?

Potem odkrijejo nov količnik. Imenujejo ga količnik razumnosti. To je nov koncept, ki nam pove, kako razumno se vedejo sicer inteligentni ljudje, zakaj se vedejo razumno in zakaj se včasih ne vedejo tako, čeprav bi se lahko oziroma bi se morali.

Ali pa se niti ne morejo. Mogoče je, da obstajajo mehanizmi, ki človeku s sicer visokim količnikom inteligentnosti ne dovolijo razumnega vedenja v vseh situacijah, v katerih se znajde.

Taki mehanizmi v resnici obstajajo. Eden se imenuje motivirano sklepanje. Inteligenten človek sklepa tako, da zaradi svojih želja, potreb, interesov, nezavednih imaginarnih scenarijev, v katere verjame, ugotavlja, kar hoče ugotoviti. Možna je strupena mešanica takega motiviranega sklepanja, pristranskosti, slepih peg, nezavednih prepričanj, čustvene poškodovanosti, pomanjkanja empatije ali osebnostnih motenj, zaradi katere ljudje ne glede na poklic, ki ga opravljajo, in ne glede na stopnjo inteligentnosti stopajo po poti, na kateri krepijo predsodke, stereotipna mnenja, podpirajo čudaške projekte ali racionalizirajo brezupne poskuse, da bi se obdržali na kakem položaju, ki prinaša denar, moč in vpliv, celo tedaj, ko vsi drugi ljudje iz njihove bližine že zdavnaj ugotovijo, da je njihovo delovanje nerazumno, neracionalno ali celo noro.

Imajo visok količnik inteligentnosti in nizek količnik razumnosti.

14 Comments

Andrej

1/12/2021 12:13:47 am

Težko se je obnašati inteligentno, če je tega odvisna višina tvoje plače. Na višji položaj kot si prilezel, bolj ti plačujejo, da se obnašaš kot da nečesa ne veš. Da preprosto pogledaš stran, zato da boš lahko plačal položnice. Je to racionalno početje? Veliko bi jih odgovorilo, da je, in le bedaki bi ogrožali sebe in svoje bližnje. Cinziem potem postane paradigmatski predstavnik racionalnega obnašanja. Denar tudi inteligetne ljudi prisili, da se obnašajo neinteligenteno. Zavzemanje za univerzalnost pomeni, da se zoperstaviš tudi samemu sebi.

simon

1/12/2021 10:33:40 pm

... zato pa je etična drža "mlinski kamen okoli vratu" (posamezniku, ki jo goji); je tudi naporna in nevarna lastni eksistenci. Vendar v resnici ni izbire; spomnim naj na dogodke pred slabimi 80 leti: kolaboriranje z zlom je bilo na videz udobno, oditi v gozd (za več let) pa nič kaj vabljivo... itd.

1/13/2021 01:05:27 am

Zagrizeni privatizerji vseh vrst so vzorec ''novega človeka'', ki ga izdeluje neoliberalizem, so homo economicus, racionalni egoist. Nemški Die Zeit, zmeren, pameten, nikakor radikalen, ga je pred leti opisal takole: smehlja se, da bi dobil, sodeluje, da bi drugega prelisičil, pošten je, da bi sleparil. Če govori, nihče ne ve, ali blefira ali govori resnico. Življenje v družbi ekonomskih ljudi ni lepo, kajti življenje je vonja in vojna je življenje.

Splača se pogledati film Stuck (2007) izpod režije Stuart Gordon-a, ki izvrstno prikaže kako se ''racionalni egoist'' znadje na poti do zlo in kaj lahko pomeni odsotnost etike.

Anonymus

1/12/2021 03:03:09 am

Se pravi ljudje ne delajo butastih, destruktivnih stvari, ker imajo nizek IQ. V Sloveniji je polno takih primerov. Eden novejših in zelo javnih se imenuje Aleksandra Pivec. Verjamem, da ima gospa spodobno visok IQ, a sprejela je ene par skorumpiranih in tudi butastih, nepotrebnih odločitev, ki so njej in nekaterim drugim zelo škodile. Potem se je oklepala položaja do bridkega konca, čeprav je bilo vsem jasno, da je zavozila in da je konec.

V tej državi je takega vedenja ogromno in čisto nič ne pomaga, če je človek v IQ smislu "pameten", res je vtis, da še nekaj pomembnega manjka. To bi lahko imenovali modrost ali pa etika.

1/12/2021 04:34:26 am

Etika ali pa modrost danes delujeta kot anomalije v kolesju kapitala. Vsakdo, ki se je povzpel na oblastni položaj, ti bo znal poznal povedati, da ga to tega položaja ni pripeljala etična drža, ampak lojalnost. Lojalnost do omrežij, ki delujejo v zakulisju. ''Nikdar ne pozabi svojega dolga, do tistih, ki so ti omogočili položaj...'' bi ti povedal. ''Če bi me zanimala etika, se sploh ne bi potegoval za oblast''. Ali to pomeni, da se etika in oblast izključujeta? Hmmm.... Nekdo, ki se drži etika in ima vzvode moči, se je na tem položaju znašel ali po naključju, sili razmer, ali pa so se vsi otepali tega mesta in ga nihče ni hotel zasesti, ali pa je prilisičil sistem... definitivno pa ni prišel do oblasti, ker bi si to želel. Le kdor si ne želi imeti oblasti lahko ravna v korist vseh.

1/12/2021 05:18:12 am

Za gladko delovanje kapitala more imeti vse in vsakdo svojo ceno. Vse se mora podrediti delovanju prostega trga. Etika pa reče, da nekatare stvari nimajo cene, da so neprecenljive in da jih ne moreš z ničemur zamenjati. Skratka ni jim možno pripeti cene. Etika je iz vidika delovanje kaptial nebodigatreba. Tujek v mašineriji, ki se ga je nujno potrebno odstraniti, če želimo, da je vse podvrženo delovanju trga. Kdor propagira kapitalizem s človeškim obrazom v bistvu prodaja leseno železo.

Delavec

1/12/2021 06:09:30 am

Povsod po svetu so "omrežja" in ljudje na položajih, ampak tako strahotne kulture neodgovornosti in brezsramnosti kot jo najdete na slovenskem ne najdete nikjer drugje v formalno demokratičnem svetu. Tukaj je treba človeka dobesedno javno linčati, da odstopi pa še takrat ne deluje.

V bolj normalnih okoljih ljudje na višjih političnih položajih za škandale letijo kot kokoške, sami odstopajo brez večjih komplikacij. Pri nas seveda ni tako.

1/12/2021 08:20:32 am

Eh, časi se spreminjajo. Tudi v Ameriki, zibelki zahodne demokracije, če si republikanec ne letiš ravno kot kokoška za vsako figo... Beli evangeličanski volivci, bi izvolili tudi samega Satana, če bi jim pomagal izpolniti njihovo božje poslanstvo.

Stanje duha v Slovenji pa je zelo podobno italijanskemu in smo kar se tiče dnevne politike zelo podobni našim sosedom, čeprav imajo oni veliko dlje demokracijo.

Če smem citirati duhovito primerjavo, ki jo je zapisal Lazar Džamić v Cvetličarna v Hiši Cvetja:
''... gre za tako imenovane PRIDEVNIŠKE DRUŽBE. Tako kot v glagolskih družbah je tudi tukaj dokaj hrupno, a ''tresla se je gora, rodila se je miš'': večidel gre za vptije v zvezi s politiko in s preganjanji vseh sort; v pridevniških družbah je vsaka reč večja, kot je v resnici, vsaka izjava in ideja je zgodovinska, vsaka kritika je žalitev, ki terja krvno maščevanje, vse je bodisi raj bodisi pekel, vic sploh ni. Vladajo epiteti in etikete. Taka družbe ljubijo velike besede, velike geste, v njih ljudje kažejo svojo moč, bogatijo in podobno, kajti bistven je dekor, bistvena je površina. V pridevniških družbah se veliko govori, pa malo naredi. Pridevniške družbe dajejo prednost močnim politikom, z demokracijo pa imajo ponavadi probleme. Sem sodijo Rusija, Kitajska, Bližnji vzhod, velik del Vzhodne Evrope, velik del Sredozemlja. In mi.''

1/12/2021 10:47:07 pm

Kitajska?

1/13/2021 12:03:50 am

Se opravičejum, kar je ta krajši izsek iztrgan iz konteksta. Avtor ima v mislih celotno zgodovino narodov. Ko omenja Kitajsko nima v mislih samo moderno Kitajsko, ampak predvsem njeno celotno zgodovino, torej ko so še vladale dinastije in zapis postane smiselen šele, če primerjamo starodavno Kitajsko z Japonsko. Primerjava na primer arhitekture in dizanja fevdalne Japonske, ki je minimalistično in zavezano funkcionalnosti, in na ta način izraža pragmatičnost in tehnično naravnanost Japoncev, napram Kitajskega dekorja, ki je zelo nakracljano in ''baročno'' in izraža predvsem to kar omenja avtor, da je bistvo površina...

1/15/2021 07:30:11 am

Da, razumem in se tudi strinjam; pa vendar - stvari niso tako zelo preproste.

1/15/2021 09:35:25 am

Vidim da je prišlo do nesporazuma. Citat je dovtip, ne pa znanstvena sociološka ugotovitev. Mišljeno je kot šala. Citat je vendar in knjige, ki obravnava fenomen stripa Alan Forda, ki je žel precejšen sloves v bivši Jugoslaviji. Veliko ljudi ti bi vam lahko potrdilo, da je italijanski strip Max Bunker-ja in Roberta Raviola (Magnusa) dobro prikazal absurdnost razmer v katerih smo in še živimo.

Ko DELAVEC trdi da ''.. ampak tako strahotne kulture neodgovornosti in brezsramnosti kot jo najdete na slovenskem ne najdete nikjer drugje v formalno demokratičnem svetu. Tukaj je treba človeka dobesedno javno linčati, da odstopi pa še takrat ne deluje...'', potem mi ne preostane drugega, kot da v šaljivem tonu odgovorim: ''Sorry poba, potem nisi bral Alan Forda!''. Kar doživljamo na politični ravni, lahko brez problema označimo za alanfordovsko.

Knjigo vam sicer priporočam v branje, ampak vedite, da knjiga ni strokovna sociološka študija, ampak obravana stereotipe, glede na to da govori o humorni publikaciji, težko kaj drugega pričakujete.

Če slučajno pomotoma berete moje trapaste komentarje, naj vas vnaprej opozorim, da včasih na absurdne trditve, odgovorim še z vačjim absurdom, ker nekatere trditve pač niso vredne resnega odgovora.

1/15/2021 11:05:52 pm

In po alanfordovsko: če niso bili ukrepi preklicani, veljajo še naprej. Ako niste mrtvi, još ste živi.

Zakaj šale? V sveru neskončne tragedije je vsak tragični govor o tragedijah vedno plehek, nereseničen. Tragedija vsebuje vsaj stopnjo dostojanstva, a v času absolutnih grozot tega dostojanstva ni več. Vse, kar nam preostane, je humor. In šale kot bližnjice do filozofskega uvida.

Že Chaplin je vedel, da je ''če gledamo življenje od blizu, tragedija, od daleč pa komedija''.

1/17/2021 12:01:03 am

Literatura 338, avgust 2019

Kako brati Alana Forda

Lazar Džamić: Cvetličarna v Hiši cvetja, prevod: Branko Gradišnik, Založba *cf, Ljubljana, 2019

Magnus in Bunker sta bila po političnem prepričanju goreča levičarja in Alan Ford je bil njuna ostra kritika kapitalizma, ki se je napajala iz leta 1968, hkrati pa je bil tudi pronicljiv in univerzalen prikaz malega človeka v kateremkoli družbenem sistemu. Avtorja sta skozi različne protagoniste prikazovala družbene anomalije v italijanski stvarnosti kot so
birokracija, korupcija, mafija, nesposobna policija, bombni terorizem, militarizem, ameriški imperializem, fašizem, šovinizem, onesnaževanje okolja ali kolaps zdravstvenega sistema, skratka vse stvari, ki so aktualne tudi danes in to seveda ne samo v Italiji. Nasploh v stripu kar mrgoli različnih, bolj ali manj direktnih in diskretnih asociacij, od pijanega poštarja, ki v skladu z italijansko poštno tradicijo zamuja kakšno desetletje ali več, do vampirjev, ki pijejo kri ljudem, kar simbolizira tegobe in težave slehernika z vsakršnimi državnimi organi. Skozi celo serijo pa se kot rdeča nit vleče ostra obsodba revščine in siromaštva v moderni kapitalistični družbi. Legendarni so prizori s plažo za bogataše in siromake, ki jo loči visok zid, božična slika, na kateri zapiti oče nariše sinu božično drevesce kar na steno, ker si pač ne more privoščiti pravega, ali skeč, v katerem mati otrokoma ponosno razkazuje pravkar kupljeni hladilnik na obroke: »Poglejta, tukaj je predal za maslo in jajca,« nakar jo otroka začudeno vprašata: »Mama, kaj je to maslo? In kaj so to jajca?«

Količnik racionalnosti

Leave a Reply.

AVTOR

Arhiv

Kategorije