Kolektivno odrekanje

Že dolgo velja, da se noben spektakel ne prodaja bolje kot vojne. Dovolj sem star, da se spominjam prizorov iz vietnamske vojne, spomin pa tudi pravi, kot da se je šele včeraj začela vojna proti terorju in teroristom z Bližnjega vzhoda, in v ušesih so besede, da je treba izvažati demokracijo v dežele, kot je Afganistan. In so jo izvozili, potem pa je dvajset let pozneje dobro oborožena armada afganistanskih vojakov dobesedno čez noč in povsem brez boja prepustila oblast talibanskim bradatim skrajnežem, ki sovražijo ženske in sploh vse, kar ni skladno z njihovimi domnevami, kakšen bi moral biti ta svet. Takoj so se kajpak našli razlagalci, da se je vse skupaj zgodilo, ker prebivalci Afganistana, zaostali in primitivni, kakršni pač so, preprosto niso sposobni za demokracijo, ki so jim jo tako velikodušno izvozile zahodne sile, da torej dobesedno hočejo nad seboj bradate gospodarje, da jih zatirajo, ker so na zatiranje preprosto navajeni in ga imajo radi. Drugi so zatrjevali, zatrjujejo pa še danes, da ljudje tako ali tako potrebujejo vero in religijo, torej tudi prebivalci Afganistana, in da jim talibanski borci zagotavljajo prav religiozno življenje, po katerem hrepenijo. Razlagi sta slabi in neustrezni, kljub temu pa nam pomagata k začetnemu razmišljanju o nečem, kar zadeva vse nas. Kaj nas torej zadeva?    

Pred nekaj dnevi smo izvedeli, da je na Grenlandiji deževalo celo na višini tri tisoč metrov nad morjem. Znanstveniki so bili tako presenečeni, da dogodka niso znanstveno izmerili, ker preprosto niso imeli pri sebi merilnih instrumentov, saj nihče ni pričakoval takega pojava. Moralo bi biti namreč pod ničlo in če bi že kaj padalo, bi padal sneg. Pa ni. Zakaj je ta dogodek pomemben?

Pomemben je, ker je dogodek iz množice dogodkov, ki zlasti v letošnjem letu dokazujejo, kako velikanske so že podnebne spremembe. Kdor si ogleda kak video, v katerem so združeni posnetki vseh poplav, suš, požarov, potresov in drugih katastrofalnih pojavov na Zemlji v letu 2021, je pretresen.

In natanko pretresenost je morda ključna beseda za razumevanje nenavadne povezave med dogodki v Afganistanu, podnebnimi spremembami in našim, zahodnim načinom življenja. Kaj nas navdaja z grozo?

Nobenega dvoma ni, da verjamemo, da lahko posameznik nekaj naredi za reševanje planeta, kot pravijo. Lahko zamenja plastične vrečke za one druge, ki niso plastične, lahko pije limonado, ne da bi uporabljal plastične cevke za pitje, lahko razvršča smeti in razmišlja o nakupu električnega avtomobila. Lahko se torej odpove nekaterim drobnim zadevam.

Poleg tega lahko dela na sebi, skrbi za svoje zdravje, teka po zelenih livadah in si kupi pametno uro, s katero spremlja parametre svojega zdravega načina življenja. In kje je povezava z afganistanskimi dogodki?

Pretresenost in groza zaradi nevarnosti, ki preti našemu načinu življenja, sta globoko povezni s principom, ki ga prepoznavamo pri talibanskih borcih. Vsebina njihovega bojevanja je povsem zgrešena, ker je totalitarna, saj o tem ni dvoma, toda princip skupnega, kolektivnega delovanja, ki terja celo žrtvovanje, bi moral biti predmet tudi našega razmisleka.

Posameznik ne more spremeniti sveta in ne more ustaviti podnebnih sprememb. Kolektivno delovanje velikanskega števila ljudi lahko. Pred nami je zato ključno vprašanje, ki prihaja iz prihodnosti: Čemu ste se bili pripravljeni kolektivno odreči, ko je bil še čas?