Kolektivni samomor

Nekateri ljudje, med njimi so tudi strokovnjaki, to so ljudje, ki raziskujejo življenje na način, za katerega verjamejo, da temelji na znanosti, odkrivajo v obdobju, ki ga pomembno zaznamuje maj ’68, vire sodobnega zla: feministke in homoseksualci. Krivi so za pomehkuženje ljudi, pravijo, za moralni in etični razkroj družbenega življenja, saj naj bi bilo nenadoma dovoljenih preveč stvari. Krivi so tudi za razkroj avtoritete, saj po novem nihče več ne spoštuje avtoritet in jih ne posluša. Eden prvih kultnih filmov, ki je zaznamoval moje najstniško razmišljanje o svetu, je Let nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cuckoo's Nest, Miloš Forman, 1975). In ena prvih knjig, ki se je pridružila filmu, je Razcepljeni jaz (The Divided Self: An Existental Study in Sanity and Madness, R. D. Laing, 1963). Filmi in knjige so mi nato pomagali razumevati sebe in svet, v katerem živim, pomagali pa so mi tudi upirati se neumnostim, za katere niso odgovorni ne feministke ne homoseksualci. In domnevni razkroj avtoritete je namreč neprimerno bolj posledica razvijanja kapitalističnega življenja, ki temelji na nerazumnem kopičenju dobičkov v rokah elite, ki ni nikakršna avtoriteta že samo zato, ker ima v rokah kapital, in še bolj nerazumnem uničevanju naravnega okolja. Prav jutri se prične konferenca v Glasgowu na Škotskem, na kateri se bo trideset tisoč delegatov iz skoraj dvesto držav štirinajst dni ukvarjalo z vprašanjem, kaj storiti, da ne bomo dokončno uničili sami sebe, da ne bomo storili kolektivnega samomora. Ne, ne bodo nas uničile feministke, ne bodo nas uničili geji in lezbijke, ne bodo nas uničili niti muslimani. Leta ’68 je bilo geslo, ki se mi je globoko zapisalo v možgane Make love, not war. Koliko smo v resnici zmožni slediti temu preprostemu geslu?

Kaj je resnica človekove norosti? Jack Nicholson je v Letu nad kukavičjim gnezdom razglašen za norega in nevarnega človeka. Ves čas se obnaša razumno in prav zato spoznava, v kako nerazumnem okolju se je znašel. Hierarhična razmerja, za katera ne mara, ga kajpak zlomijo, saj je jasno od samega začetka, da ne more preživeti, če se ne podredi. Podrejati se ne namerava, saj uporablja svojo glavo. Nihče mu tega ne svetuje, a jo vseeno uporablja. Kritično razmišlja, a ga imajo z vsakim trenutkom za bolj nevarnega. Deluje out of the box, vendar zdravniki uporabijo vsa razpoložljiva sredstva, da mu uničijo možgane. Uničijo mu jih zares, ne metaforično. Obleži na postelji, podoben je rastlini. Po njegovi smrti institucija deluje naprej, kot da se ni zgodilo prav nič. Še en norec je končal svoje življenje, ker se ni znal ustaviti. Šel je predaleč, modrujejo strokovnjaki, pridružuje se jim vsakdanji zdravi razum. A noben norec tega sveta, zaprt v totalni instituciji, ni niti približno kriv za podnebne spremembe. In če jim prištejemo še vse feministke in vse geje in vse lezbijke tega sveta, se račun še vedno ne izide. Odgovornost je namreč povsem drugje, le da je kognitivno manj zahtevno pokazati s prstom na te, na katere kažejo tudi drugi, ki niso prebrali ene knjige ali pa je niso razumeli, tudi če so jo.