Kolektivna histerična inteligenca

Živimo v svetu, v katerem vse bolj doživljamo vsakdanje življenje na način, ki ga je dolga leta natančno opisoval britanski sociolog Zygmunt Bauman. Njegova zadnja knjiga ima zgovoren naslov: Born Liquid (Polity Press, 2018). Z njim misli na mlade ljudi, rojene po letu 1980, ki se takoj po rojstvu dobesedno znajdejo v svetu, v katerem je življenje en sam neskončen in nenehno spreminjajoči se ter naraščajoči tok vsega. V takem svetu ni ničesar stabilnega, celo narava se kaotično spreminja in nam grozi, da je nekega dne preprosto ne bomo več obvladali. Ne razpadajo torej samo družbene strukture in se spreminjajo v dim, kot je nekoč dejal Marx, hitro se preobražajo celo naravne. Vse to pa terja nove razmisleke o inkluziji, kot jo imenujejo, o vključevanju izključenih družbenih skupin. V kaj naj se sploh vključujejo, če pa same strukture nenehno razpadajo, se spreminjajo in preoblikujejo? Ne obstaja več stabilni okvir družbenega življenja, v katerega naj bi se vključili, zato je ideja inkluzije vprašljiva.

Kako se torej danes, logično vzeto, človek vključuje v orisani svet? Preprosto. Tako, da je tekoč, da se nenehno spreminja; to pa je spontano že od rojstva. Ali ni potemtakem današnja revolucionarna drža že to, da človek noče biti neskončno plastičen kot plastelin in noče biti liquid?
 
Taka drža je, strogo vzeto, histerična. Histeričarka je v vsakem zgodovinskem obdobju tista osebe, ki postavlja temelje ideoloških praks, prek katerih se strukturira vsakdanje življenje in se določajo identitete ljudi, radikalno pod vprašaj. Danes postavlja pod vprašaj natanko tiste prakse, ki terjajo od ljudi nenehno preobražanje, nenehno frenetično eksperimentiranje z medsebojnimi odnosi, odkrivanje novega in uživanje življenja v vseh mogočih oblikah, prakse torej, ki od ljudi ravno ne terjajo ničesar stabilnega, ničesar univerzalnega, ničesar etičnega, nobene zvestobe, ničesar, kar bi bilo vredno onkraj vrednosti vsakdanjega blaga, storitev in dobrin, ki kot veletok lave bruhajo na površje.
 
Problem z vključevanjem domnevno izključenih ljudi v družbeno okolje zelo dobro ponazarja slogan, s katerim se včasih izključeni in marginalizirani ljudje pojavijo na ulicah in trgih, pred parlamentom in drugje. Slogan je preprost: Mi smo tukaj in nekaj zahtevamo. A kdo je naslovnik njihove zahteve, kdo jih sliši in kdo naj bi zaradi njihovega slogana kaj naredil? Zgolj ugotavljanje, da je nekdo tukaj, da je viden in da nekaj zahteva, je premalo. Potrebno je še nekaj več.
 
Potrebno je to, kar sledi ideji o dogodku kot ustvarjanju nove priložnosti, novega prostora za – organiziranje novega načina življenja, za organiziranje novega sistema vednosti, medsebojnega obveščanja, novih oblik medsebojnih odnosov, za ustvarjanje novih prostorov, novih institucij …
Potrebno je to, kar imenuje Jacques Rancière samostojni sistem oblik prihodnosti v sedanjosti. Zanje je zmožna kolektivna inteligenca ljudi, ki se ne meni za obstoječo propagando, za politične nagovore in novorek, ne pristaja nanje, ne pristaja na to, da je vse liquid. Ustvarja namreč svoj stabilni sistem oblik moči. Ne oblasti, saj je to nekaj drugega, kajti sistem, za katerega se zavzemamo, ne temelji na hierarhiji in oblasti, ampak na egalitarnih simbolizacijah življenja.
 
Egalitarne simbolizacije življenja ustvarjajo avtonomne ali samostojne prostore življenja ali avtonomne svetove. V njih nastajajo nove oblike politične zavesti o svetu, o vsakdanjem življenju, o tem, kar imamo ljudje med seboj ali bi lahko imeli.
 
Ničesar od tega ne more ustvariti kapitalizem, ki omogoča in spodbuja nenehno razpadanje vsega, zato govorimo o različnih svetovih, ki se ne morejo sporazumeti, kako se razvijati skupaj.
 
In kdor hoče dobiti vpogled v najbolj napredne humanistične misli danes, ne sme verjeti, da jih lahko najde tam, kjer se dobesedno ponujajo same – na najbolj prestižnih univerzah. Zakaj jih tam ni mogoče najti?
 
Najprestižnejše univerze so del mreže največjih korporacij tega sveta. Paradoks je, da skušajo v javnosti ustvarjati vtis, da rešujejo svet, da skrbijo za prihodnost ljudi in da se pri tem sklicujejo na znanost, ki nastaja prav na najbolj prestižnih univerzah.
 
Paradoks je torej tale. Korporacije prek tržnih vzvodov ponujajo ljudem vednost, znanje in storitve, blago in dobrine, ki omogočajo lepšo in boljšo prihodnost, to pa pomeni, da trg, prek njega pa sam kapitalizem, zdravi negativne učinke lastnega delovanja, obenem pa odpira prostore za še boljši svet.
 
V resnici pa vse nenehno razpada in je vse bolj liquid.