Ko svet ni več samo eden

Skupaj smo si ogledali Netflixov dokumentarec o nedavni revoluciji v Ukrajini. In sproti ugotavljali, kako prav imajo avtorji, ki ponujajo dobre ideje o nastajanju revolucije, odpiranju sveta in rojevanju resnične demokracije; na primer Jacques Rancière.

Neenakost ljudi znotraj enega samega globalnega sveta je objektivna, empirična. Vanjo ni treba verjeti in je ni treba niti dodatno dokazovati, saj jo ljudje izkušajo vsak dan na svoji koži. In take izkušnje so zanje zelo pomembne. Kdor doživlja neenakost na tem koncu spektra, ki pomeni manjvrednost, neustreznost, tudi nenormalnost in izključenost, obenem čuti in doživlja svet na drugačen način. Družbena neenakost zato obenem že pomeni družbeno nepravičnost ter doživljanje in razumevanje sveta na drugačen način.
 
Ljudje velikokrat rečejo, da šele zdaj, ko so sami v orisanem položaju, razumejo, kaj pomeni biti drugačen. Pomeni biti bolj ranljiv, pomeni čutiti manjvrednost celo takrat, ko nihče ne reče, da je kdo manjvreden; človek kot inteligentno bitje to preprosto čuti. In ve, da sam ne more iz nezavidljivega položaja, v katerem ni le veliko ranljivosti, temveč je tudi veliko trpljenja in bolečine, trpkosti, grenkobe in žalosti.
 
V takem položaju je svet videti bolj nevaren, manj stabilen, bolj negotov in grozeč. Iz takega zornega kot je dobro videti, kako močna je elita, kako daleč od vsakdanjega življenja živi, koliko vzvodov moči ima v svojih rokah, da zadovoljuje svoje interese.
 
Drugačno zaznavanje, občutenje in razumevanje sveta je obenem močan vzvod za ustvarjanje avre družbenega opolnomočenja, ko se začnejo zbirati ljudje na ulicah, pred parlamentom in drugje, ko odkrivajo, da številni ljudje čutijo in doživljajo svet na podoben način, da torej niso sami, ko jim postaja jasno, da se svet lahko odpre, da ga lahko odprejo, da obstaja alternativa, za katero lahko poskrbijo, čeprav jih policaji tepejo in se jim elita od zgoraj pokroviteljsko smeji v brk.
 
Ko se svet odpira, ljudje čutijo moč, ki je izraz volje do življenja in moči. Nenadoma niso več nemočni, ranljivi in manjvredni, saj čutijo, kako velike so njihove zmožnosti, kapacitete za drugačen način življenja. Svoje delovanje končno razumejo kot politično gibanje, kot množico dejavnosti, za katere se odločajo, odločeni, da hočejo drugačen način življenja, način, za katerega čutijo, da je mogoč in da povečuje njihovo blagostanje ali pa ga sploh šele omogoča.
Ob gledanju dokumentarca je bilo zato čutiti solidarnost ljudi, ki je v vsakdanjem življenju ni čutiti prav veliko. Bilo je vznemirjenje, krepil se je občutek, da policaji sicer lahko pretepejo številne izmed njih, a so pravi reveži oni sami, ker ničesar ne razumejo in so kot lutke.
 
Resnično, ko se odpira svet, je teorija nenadoma praksa. Ljudje dobro čutijo, kaj pomeni odprtost sveta, kaj pomeni biti odprt do njegove odprtosti, kaj pomenijo solidarnost, družbena pravičnost in egalitarnost, volja do življenja. Domnevno abstraktne ideje postanejo zelo konkretna praksa, bodočnost se odpira in ljudem je jasno, da so vselej potrebne žrtve, da tako pač je na tem svetu, in da se jih ne bojijo.
 
Svet se lahko tudi mahoma zapre; pogosto je tako. Policaji, ki zastopajo en sam domnevno normalen svet, so premočni, tam je morda celo vojska, zato ne smemo naivno misliti, da se revolucija zgodi že samo zato, ker nekaj ljudi par dni doživlja, kar sem opisal. Toda izkušnja ostane in nihče nikoli ne more dokazati, da ni objektivna, da ni realna – in da se jutri ne more ponoviti. Pri nekaterih zadevah je pač mogoče vztrajati in ni treba biti filozof, da bi to razumel.