Ko se človek zatakne

Gotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste srečali človeka, s katerim ste se zapletli v pogovor, potem pa je ta kar trajal in trajal in se je zdelo, da sogovorec nikoli ne bo nehal govoriti. Stali ste ob njem, ga poslušali in mu prikimavali, se mu smehljali, on pa je govoril kot dež in se ni ustavil. Niste vedeli, kako se izvleči iz vse bolj neprijetnega položaja, niste hoteli biti grobi in niste hoteli prekiniti sogovorčevega govorjenja, da ne bi bilo videti, da ste nesramni in nekulturni. Govor se je končno vendarle sklenil, sebi pa ste obljubili, da se v prihodnje sogovorcu ognete že na daleč, če se bo le dalo.

Psihologi raziskujejo take načine pogovarjanja, ki so v resnici nezanimivi monologi, in ugotavljajo, da nekateri ljudje kratko malo ne vedo, kdaj prenehati z govorjenjem. Še manj vedo, kaj si želi sogovorec. Preprosto ne vedo, da bi na primer rad, da se pogovor konča, zato nadaljujejo z govorjenjem, kot da sogovorca zanima, kar pripovedujejo. Nevednosti se pridružujejo napačna prepričanja, ki jih imajo ljudje bodisi o sebi bodisi o drugih ljudeh, zato so njihove interakcije pogosto neučinkovite ali celo neprijetne, a se kljub temu ponavljajo.
 
Zapisano je morda še pomembnejše pri depresivnih ljudeh. Njihova prepričanja o sebi so lahko tako zgrešena, da na primer verjamejo, da so lene zgube in nevredni ljudje, ki nimajo pravice do življenje, celo tedaj, ko so objektivno uspešni, ko dosegajo zavidljive rezultate in so dokazano inteligentni, čustveno inteligentni in osebnostno zreli.
 
Napačna prepričanja so močni dejavniki, zaradi katerih se človek zatakne. Stoji na mestu, vrti se okrog in se ne premakne. Zatakne se. To pa ni nujno slabo.
 
Rojstvo psihoanalize je dobesedno potrjevanje človeške evolucije, in sicer na tistem področju, na katerem so naši predniki, če so se hoteli kam premakniti, preprosto morali razmisliti o svojih problemih, morali so razglabljati in najti ustrezne rešitve. Ko ni bilo v bližini psihoanalitikov, so si morali pomagati sami. Danes je bistveno drugače. K analitiku zato ne greš, ker si nor, neumen ali ker je s teboj nekaj narobe. Ne, k njemu se greš pogovarjat o boljših strategijah življenja, ker si se nekje na poti zataknil.
 
Talking cure, kot jo imenuje Anna O., je način pogovarjanja o dveh temeljnih problemih, ki tarejo zlasti depresivne ljudi ali ljudi, ki so na poti v depresijo: občutek lastne vrednosti in kompetentnosti; vprašanje, kdo me ima rad, kdo bi me hotel imeti rad.  
 
Na vprašanja je mogoče najti odgovor. Mogoče se je dokopati do vzrokov in razlogov. Od nekdaj je tako in ljudje to vedo.
 
Vedo, da izbirajo napačne strategije za reševanje problemov, da se včasih zataknejo, da imajo napačna prepričanja. In vedo, da ni nujno, da se odločijo za spremembo. Za nove strategije, za drugačna prepričanja. Rešitev je vselej le korak stran, toda nobene nujnosti ni, da se človeško bitje odloči, da tak korak tudi naredi.
 
Zdravila lahko delujejo tako, kot delujejo anestetiki. Človek jih vzame in ne čuti več, da je obtičal, da se je zataknil, da ima napačna prepričanja in da izbira napačne strategije za reševanje problemov, s katerimi se sooča. Blokiranje stresa, sprememba razpoloženja tako še ne pomeni, da je človek naredil tisti korak vstran.
 
Potlačevanje simptomov z zdravili je torej lahko – še ena napačna strategija.
 
Sicer pa najnovejši modeli kažejo, da se bo na Arktiki zgodil obrat, v prihodnosti bo tam padlo več dežja kot snega, desetletja prej, kot so domnevali doslej. In to bo imelo dramatične posledice.
 
Vzroke poznamo, posledice tudi, to pa še ne pomeni, da bomo kaj ukrenili; mogoče je, da smo se zataknili.